domovinska in državljanska kultura in etika

Cilj, vezan na spoznavanje različnih identitet, ki jih imajo posamezniki in skupine, omogoča številne priložnosti za raziskovanje raznolikosti soobstoja in prepletanja identitet. Učitelj naj pri udeležencih gradi razumevanje, da identitete niso fiksne, temveč se oblikujejo, ohranjajo in spreminjajo v času, pri posamezniku pa se prepletajo tako osebne kot družbene identitete, prepletene z individualnimi, odnosnimi in družbeno-kulturnimi procesi. Sodobno pojmovanje identiteto opredeljuje tudi kot spreminjajočo se, večplastno in sestavljeno. T. i. sestavljena identiteta posamezniku omogoča razumevanje, da ima lahko več identitet hkrati, in mu dovoljuje, da se »svobodno, ponosno in prostovoljno opredeli kot pripadnik več kultur, več jezikov, več etničnih skupnosti, več ver. Sestavljena identiteta (»in-in-in«) ne predpostavlja, da je ena identiteta vredna več kot druga, ampak postavlja vse možnosti enakovredno drugo ob drugo. Ne sili nas, da smo nepopolni (pol pol), ampak naša jezikovna/kulturna/etnična izhodišča predstavi kot enakovredna. Izraža to, kar naj bi bila evropska vrednota: raznolikost.« (Vižintin, 2017, str. 151–152).

Participacija je pravica vsakega posameznika, ki med drugim vključuje priložnosti za oblikovanje in izražanje stališč, s tem pa tudi vplivanje na zadeve, ki se jih tičejo. Še ena dimenzija participacije je tudi sodelovanje, vključevanje in soudeležba (otrok, mladih in odraslih) v procesih soodločanja.

Kot vsebina je nacionalizem neposredno in posredno obravnavan v vsem učnem načrtu predmeta. Glede na značilno večrazsežnost koncepta ga je treba razumeti kot prepletajočega se s številnimi vidiki družbenopolitičnega življenja, med drugim tudi z vidika posameznikove vpetosti v civilnodružbeno življenje, politične angažiranosti in senzibilnosti za svetovna vprašanja.Pogosto je narod poenostavljeno in zmotno razumljen kot skupnost ljudi, ki imajo skupne »korenine«, skupno »kri«, vendar pa je zelo zapleten pojem, saj imajo narodi različne oblike in tudi izvore, hkrati pa tudi različna razumevanja, katere so tiste značilnosti, ki določeno skupnost povezujejo v narod. Zato pravimo, da delitev ljudi na narode ni nekaj »naravnega«, temveč je plod »zamišljanja« različnih skupnosti o svojih izvorih in skupnih značilnostih, kot je na primer jezik. Drži pa, da je ta delitev na narode že tako zakoreninjena, da se zdi samoumevna.

To samoumevnost so utrdile tudi politične tvorbe, države, ki jih pogosto razumemo kot nacionalne države. To pomeni, da prevladuje ideja, da določena država pripada enemu narodu oziroma obratno, da ima narod svojo državo. V slovenščini narodu s »svojo« državo pravimo nacija. Z uporabo različnih simbolov – od zastave do himne in narodnih noš, praznovanjem praznikov itd. – posamezna država prispeva k oblikovanju zavesti, da na njenem ozemlju živi skupnost ljudi, državljanov. Pogosto se dogaja, da se na tej podlagi potem ločuje na tiste, ki so »pravi« pripadniki naroda in s tem »pravi« državljani, in tiste, ki to niso. Takšnim izključevanjem pravimo nacionalizem, ki je velikokrat utemeljen tudi na ideji oziroma prepričanju, da je en narod boljši od drugih. V resnici pa je skorajda povsod po svetu prebivalstvo držav izjemno raznoliko, saj pripadajo različnim skupinam in skupnostim, imajo prednike različnih pripadnosti in tudi različno razumejo, kaj je tisto, kar določa narod

Večkrat lahko zasledimo, da je nacionalizem lahko tudi pozitiven, saj gre lahko »le« za to, da imaš svoj narod rad, ga ceniš in čutiš pripadnost svoji domovini. Takšna prepričanja označujemo tudi z izrazi kot sta patriotizem in domoljubje. Koncepta se razlagata na različne načine. Več o tem gl. v Posodobitve pouka v osnovnošolki praksi, 2013, str. 203–207, in Sardoč, 2014, str. 39–43).

Vsi pripadamo določenim skupinam in širšim skupnosti, in ker ne moremo vsi pripadati le eni skupini ali skupnosti, se delimo. Tudi pripadnosti določenemu narodu ali državi se ne moremo kar odpovedati, saj ne nazadnje državljanstvo pridobimo z rojstvom, o pripadnosti narodu pa tolikokrat slišimo in se je naučimo, da tega ne moremo enostavno »odmisliti«. Zato je pripadnost državi skoraj neizogibno pomemben del naše identitete. Lahko pa smo do nacionalizmov vedno kritični in si prikličemo v spomin, da gre pravzaprav za ločevanje. Lahko smo vedno pozorni na nepotrebne delitve, opozarjamo nanje in jih zavračamo. O domoljubju nam ni treba misliti samo kot vezanem na državo in narod, temveč je dom, ki ga imamo radi, povsod tam, kjer so dobri ljudje, kjer se počutimo sprejete in kjer veljata medsebojna pomoč ter medsebojno razumevanje.

Znotraj teme: razvija občutljivost za etično ravnanje, ki vključuje prepoznavanje in premagovanje predsodkov, stereotipov, diskriminacije ter spoštovanje raznolikosti;

Preverja lastne vrednote pri odnosih z drugimi.

Med temami:poveže obstoj raznolikosti identitet z raznolikostjo verskih skupnosti v Sloveniji, spoštovanjem ljudi raznolikih verskih prepričanj in svetovnih nazorov;

Povezuje pomen etičnega delovanja s človekovimi pravicami, razmišlja o posledicah njihovih kršitev in s tem prepoznava neetično delovanje znotraj demokracije;

Presoja etično in neetično delovanje medijev;

Svobodo govora, misli in izbire povezuje z religioznim in nereligioznim osmišljanjem sveta.

Učitelj izbere kratek odlomek/besedilo, ki vsebuje etično dilemo. Udeleženci presojajo, za katero/kakšno dilemo gre, kako bi morala književna oseba ravnati in zakaj.

Učitelj spodbudi udeležence, da razmišljajo o svojih vsakodnevnih dejanjih in kako vsakodnevno sprejemati etične odločitve.

Učitelj ustvari situacijske vaje, pri katerih udeleženci rešujejo etične dileme.

Učitelj spodbuja razpravo z udeleženci ali med njimi z vnaprej pripravljenimi kakovostnimi/odprtimi/filozofsko relevantnimi vprašanji (npr. Kako prispevati za dobrobit vseh v skupnosti in zakaj je to pomembno? Kako etično ravnati na spletu in družbenih omrežjih in zakaj?).

Udeleženec ustvari in razloži mrežo lastne identitete in/ali mrežo identitete skupnosti, ki ji pripada (npr. gasilsko društvo, športni klub) ter jo primerja z drugimi.

Udeleženec na ustvarjalen način izrazi (slikovno, besedilno, digitalno) vizijo svoje prihodnosti, ki vključuje odgovore na vprašanja, kakšne cilje ima, kaj je zanj vredno in kakšno skupnost želi sooblikovati.

Udeleženec na primeru iz sodobnega digitalnega sveta (TikTok, Instagram, X ipd.) razmišlja o pomenu osebne avtonomije (dostop in razumevanje informacij, svoboda izbire, neodvisnost, nadzor, razumskost), njenih kršitvah (manipulacija, nadzor, omejevanje itd.) in prevzemanju odgovornosti.

Ustno in pisno preverjanje in ocenjevanja znanja;

Drugi načini preverjanja in ocenjevanja znanja: govorno: sestavljanje vprašanj, pripovedovanje, utemeljevanje, argumentiranje, razpravljanje,

Pisno: pisna besedila – zapis dialoga, zapis argumentov za debato, zapis analize videoposnetka, podatkovna mreža (mreža identitet),

Slušno-bralno: pogovor o poslušanem ali prebranem besedilu, izražanje stališč kot dokaz razumevanja slišanega/prebranega, izvajanje dejavnosti po ustnem ali pisnem besedilu,

Tehnično, grafično in likovno: ilustriranje, digitalne predstavitve, plakat, zgodba v slikah, fotografije,

Ravnanje s podatki: prepoznavanje pravil vzročno-posledičnih relacij, pridobivanje, vrednotenje in interpretiranje podatkov iz različnih virov,

Raziskovanje in preiskovanje: prepoznavanje, analiziranje in reševanje problema, opazovanje, prepoznavanje nečesa na podlagi značilnosti, oblikovanje raziskovalnega vprašanja, predvidevanje, napovedovanje in oblikovanje hipotez,

Sodelovanje: razprava, dialog, iskanje kompromisov, dopolnjevanje in nadgrajevanje, reševanje problema v skupini, načrtovanje in izvedba dejavnosti,

Refleksije.

V temo etično delovanje posameznika v skupnosti so umeščeni skupni cilji področij jezik, državljanstvo, kultura in umetnost, zdravje in dobrobit in trajnostni razvoj, ki so dodatno pojasnjeni v didaktičnih priporočilih.