glasbena umetnost

Izvajanje glasbe učitelj obravnava kot temeljno obliko glasbene komunikacije, ki se je učenci učijo tako, da pojejo, igrajo na glasbila in izrekajo izštevanke in druga rimana besedila. Cilji so usmerjeni v spodbujanje razvoja elementarnih glasbenih sposobnosti ter razvoja pevskega glasu in tehnik igranja na telesna in ljudska glasbila ter na Orffove instrumente. Napredek in dosežke učencev učitelj zbira skozi daljše časovno obdobje in v tempu, kot ga učenci zmorejo. Namen teme je tudi spodbujanje učencev h glasbenemu udejstvovanju v šoli in izven nje. Glasbeno se udejstvujejo kot poslušalci ali izvajalci glasbe, kot solisti ali člani skupine, ki pojejo in/ali igrajo na glasbila. V ta namen se lahko organizira priložnostni razredni pevski zbor, v katerega so vključeni vsi učenci razreda, vodi ga učitelj v okviru rednih ur pouka glasbene umetnosti.

Učitelj cilje načrtuje skozi daljše časovno obdobje razvojno-procesno, z upoštevanjem individualnih značilnosti glasbenega in splošnega razvoja učencev. Povezujejo se s cilji drugih tem, še posebej s temo Glasbeni jezik. Vse cilje načrtuje v vseh razredih. Iz razreda v razred se cilji nadgrajujejo spiralno. Raven zahtevnosti se, glede na izkušnje in dosežke učencev, viša s premišljeno izbiro glasbenih vsebin (pesmi, skladb, rimanih besedil) in s pevsko-tehnično izvedbo (intonacija, enakomerno izvajanje, tehnika igranja na glasbila). Pri načrtovanju operativnih ciljev učitelj sledi celostni glasbeni vzgoji, tako da cilje za učno enoto načrtuje s kognitivnega, afektivnega, psiho-motoričnega in socialnega področja. Napredek učencev spremlja pri vseh ciljih. Cilji s področja doživljanja, ustvarjanja in vrednotenja nimajo standardov, zato dosežkov učencev na teh področjih ne ocenjuje. Minimalni standardi in standardi znanja so določeni za objektivno preverljive cilje. Standarde znanja učenci dosegajo skozi triletno vzgojno-izobraževalno delo v dejavnostih, ki se izvajajo v živo s prepletanjem tem, ciljev, vsebin, metod in oblik dela. Pri doseganju kakovostne ravni standardov upošteva individualne značilnosti glasbenega razvoja učencev. Posnetki glasbenih del se izjemoma uporabljajo pri:

A) reprodukciji zahtevnejših glasbenih del, ki jih učitelj in učenci ne izvajajo,

B) ponavljanju in utrjevanju ter vrednotenju oziroma primerjanju izvedb glasbenih del.

Cilji in glasbene dejavnosti teme 1, teme 2, teme 3 in teme 4 se pri načrtovanju in izvedbi učne ure povezujejo in prepletajo.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Splošna metoda poučevanja je (glasbena) demonstracija. Učitelj med izvajanjem doživeto poje oziroma nazorno kaže, kako se na glasbila igra. Temeljna metoda učenja glasbe v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je posnemanje. Učenci so v vseh dejavnostih glasbeno aktivni skupaj z učiteljem, s sovrstniki in sami. Načelo aktivnosti se upošteva pri vseh dejavnostih in na vseh področjih glasbenega razvoja. Oblike vzgojno- izobraževalnega dela potekajo tudi v za glasbo značilnih skupinah, kot so pevski zbor, solist, pevska skupina in instrumentalna skupina. Učitelj usmerja in vodi glasbene dejavnosti izvajanja predvsem z neverbalno komunikacijo, kot so na primer taktiranje, dirigiranje, očesni stik in obrazna govorica. Učitelj skrbno pripravi letni program pesmi, rimanih besedil in izbor glasbil za vsak razred posebej. Ljudsko glasbeno dediščino se spoznava v kontekstu ljudskih običajev in praznovanj, še posebej tistih, ki so značilni za kraj in okolje, v katerem je šola. Notranjo diferenciacijo in individualizacijo učitelj učinkovito uresničuje z ustrezno izbiro ciljev, vsebin, metod in oblik vzgojno-izobraževalnega dela. Učencem omogoča izbiro dejavnosti z organizacijo učnih kotičkov in/ali izvajanjem kompleksne glasbene dejavnosti (raznovrstne glasbene dejavnosti s skupnim ciljem ali vsebino).

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Na osnovi spremljanja izdela individualne načrte za učence, ki izkazujejo pospešeni glasbeni razvoj (kakovostno in količinsko zahtevnejši program, usmerjanje v glasbeno šolo in druge oblike načrtne in sistematične glasbene vzgoje) oziroma potrebe po prilagoditvah za gibalno ovirane (glasbene mize in okvirji, na katerih so pritrjena glasbila; nadomestne načine za gibalno izražanje glasbenega znanja in doživljanja), slepe in slabovidne učence (velikost črk, barva papirja, tridimenzionalni modeli, bližina vira zvoka), gluhe in naglušne (lesena tla, neposreden stik z virom zvoka na primer z glasbili in s telesom tistega, ki glasbo izvaja, vizualna ponazorila) ter učence z drugih jezikovnih in kulturnih okolij (izražanje v neverbalnih jezikih, neverbalna glasbena komunikacija, zagotavljanje stika z glasbo učenčevega kulturnega okolja, časovno prilagajanje dejavnosti).

Didaktična priporočila: igranja na glasbila in ritmično izreko. Učitelj učence spodbuja, da se aktivno udejstvujejo na glasbenih prireditvah v šoli in zunaj nje. Učencu, ki izkazuje pospešen glasbeni razvoj in zanimanje za glasbo učitelj v sodelovanju s starši ali skrbniki svetuje vpis v glasbeno šolo ali druge oblike sistematičnega glasbenega izobraževanja. Petje je v slovenskem prostoru kulturni fenomen. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju se ga neguje kot vstopanje v svet glasbene umetnosti in s spodbujanjem glasbenega razvoja. Ima najdaljšo tradicijo v šolskih kurikulih od vrtca do srednje šole. Kot temeljno dejavnost glasbenega izvajanja se ga obravnava tudi zato, ker poje lahko vsak z zdravim govorno-pevskim organom. Pri petju se pozornost nameni glasbeni vsebini (pesmi) in njeni pevsko-tehnični izvedbi. Pesem v glasbi se razume kot glasbeno delo z nedeljivo celoto besedila in glasbe. Učenci se pesem učijo peti celostno (besedilo in melodijo skupaj) in ne analitično (najprej besedilo, zatem še melodijo). Umetno pesem pojejo doživeto, z interpretacijo, tudi pri učenju petja. Če je pesem del ljudskega plesa, se ga prav tako uči celostno. Ljudsko pesem izvajajo po načelih ljudskega petja. Kakovost petja izboljšujejo z rednim petjem in pevsko-tehničnimi vajami. Tako učenci razvijajo pevski glas kot pomembno glasbeno izrazno sredstvo. Pevska drža in oblikovanje pevskega glasu. Razvijajo ju kontinuirano skozi daljše časovno obdobje s pevsko- tehničnimi vajami in posnemanjem petja odraslega. Pri skupni obliki dela učitelj učence lahko razvrsti v pevski zbor. Ob koncu triletja učenci uskladijo dih z dolžino fraze. Vadijo dolge enakomerne in kratke izdihe.

Didaktična priporočila: Vaje za resonanco lahko izvajajo z mrmranjem ali v kombinaciji na primer bim. Vadijo oblikovanje vokalov i, e, a, o, u, v kombinaciji z začetnimi soglasniki: vi, zi, bra, nja. Upevanje zaključijo z vajo za širjenje pevskega glasu. Pri tem učitelj izhaja iz glasovne lege učencev, ki jo širi s ponavljanjem krajših motivov najprej navzgor, za tem še navzdol. Neverbalna glasbena komunikacija, intonacija in usklajeno petje. Pri petju učitelj prevzame vlogo zborovodje. Učence vodi s taktiranjem oziroma dirigiranjem. Med petjem ohranja z učenci očesni stik, z namenom usmerjanja in spodbujanja uporablja tudi obrazno mimiko in druge oblike telesne govorice. Po prostoru se giblje smiselno. Intonacija je začetni, prvi ton, s katerim začnejo peti oziroma ustrezen akord, ki da začetno intonacijo. Pri navajanju učencev na intonacijo lahko učitelj zaigra prvi motiv pesmi. Učence uči, da si intonacijo pri petju znajo zaigrati sami po slikovnem zapisu ali po metodi barvne notacije. Ko pojejo v skupini ali pevskem zboru, učence uči usklajevanja z drugimi pevci v istem tempu in interpretaciji ter skupnem začetku in zaključku petja. Pevski repertoar (program). Učitelj pripravi seznam pesmi na letni ravni, smiselno upošteva tudi predloge učencev. Za ustvarjanje spodbudnega učnega okolja se oblikuje program pesmi, ki ga bodo peli učenci, ter krajši program, ki ga bo izvajal učitelj, da bi širili učne izkušnje učencev. Izhodišča izbora pesmi so cilji tem, ki jih učenci dosegajo s petjem in spoznavanjem glasbenih del. Pesem je lahko tudi vir usvajanja glasbenih pojmov in znanja.

Didaktična priporočila: Repertoar vključuje pesmi, ki so raznovrstne po: izvoru (ljudske, umetne), tonaliteti in tonskih načinih (pesmi v duru, molu, pentatoniki), metrumu (dvo-, tridobni, sestavljeni), obliki (kitične, prekomponirane, eno-, dvo- in tridelne, pesmi za soustvarjanje), interpretaciji (pesmi, ki jih pojemo hitrejše/počasnejše, glasnejše/tišje), izvedbi (zbor, solist), kitici (eno-, dvo- in večkitične; z ali brez refrena) in besedni vsebini (pesmi o letnih časih, naravi, živalih, igri, igračah, praznovanju, praznikih; pesmi, ki so sestavni del ljudskih običajev in plesov; pesmi šaljivke, koračnice in uspavanke) in jeziku (knjižna slovenščina, narečja, tuji jezik, drugi jeziki iz kulturnih okolij učencev). Pevski program, ki ga bo pel učitelj, sestavljajo pesmi, ki jih učenci še ne zmorejo peti, pomembno pa širijo glasbene izkušnje učencev. Interpretacija pesmi, doživeto petje in estetsko oblikovanje pesmi. Petje je doživeto, ko se poje z interpretacijo. Interpretacijo se oblikuje na osnovi besedila tako, da se doživljanje pesmi (poezije) in poudarke besedila izrazi v petju. V izvedbo se vključi enega ali več elementov interpretacije: dinamika (tiho, srednje glasno, glasno), tempo (počasi, srednje hitro, hitro), artikulacija (legato/vezano, staccato/kratko, portato/nošeno) in agogika (accelerando/pohitevanje in naraščanje glasnosti, diminuendo/upočasnjevanje in pojenjanje glasnosti). Učenci se sprva učijo interpretacije s posnemanjem učitelja. Ko razumejo, o čem pesem poje in znajo z glasom izvajati elemente interpretacije, jih učitelj spodbudi, da oblikujejo interpretacijo za uspavanko in koračnico. Skozi triletno kontinuirano učenje učenci usvojijo koncepta tempa in dinamike.

Didaktična priporočila: Pri interpretaciji pesmi kot celote sledijo smernicam estetskega oblikovanja tako, da upoštevajo oznake interpretacije, ki jih je določil skladatelj. Če teh oznak ni, pesem pojejo v zmernem tempu, srednje glasno, zaključijo jo z diminuendom, ponavljajoče se motive lahko izvedejo kot odmev (drugo ponovitev tišje). Onomatopeje (brezpomenske zloge), ki se pogosto pojavijo v refrenu, pojejo s spremenjeno artikulacijo, glede na zvočnost refrena ali motiva. Vrednotenje petja. Cilj se načrtuje z namenom spremljanja napredka učencev, dosežki niso opredeljeni s standardi znanja. Učenci sprva vrednotijo petje intuitivno tako, da ga opisujejo kot lepo/grdo, bolj ali manj všečno. Z učenjem in novimi glasbenimi izkušnjami začenjajo prepoznavati razlike v petju in jih opisovati. Nadaljnji razvoj poteka v smeri izgrajevanja glasbenega okusa. Delo z izštevanko. Dejavnosti so: izrekanje, merjenje in igranje. Izhodišče za dejavnosti je zlogovni ritem besedila, za katerega sta značilni stopici trohej (– U), ki vodi v dvodobni metrum ali daktil (– U U ), ki vodi v tridobni metrum. Izštevanko izrekajo tako, da besedilo enakomerno govorijo (zlogujemo) na višini govornega tona, brez modulacije glasu ali interpretacije besedila. Izštevanko merijo tako, da izrekajo izštevanko in igrajo na glasbilo prvi, poudarjen zlog stopice (v glasbi se zvaja kot doba, metrum). Izštevanko igrajo tako, da jo izrekajo in na glasbilo enakomerno igrajo zlogovni ritem besedila. Pri prevajanju zlogovnega ritma besedila v glasbenega podkrepijo zaznavo in enakomerno igranje tako, da besedilo izrekajo polglasno ali nemo.

Primeri metod poučevanja in učenja petja: Peti učitelj uči po naslednjih metodah: 1. Metoda pripevanja (sočasno posnemanje). Učitelj večkrat zapoje pesem ob pripovedovanju poučne zgodbe, ki jo oblikuje na osnovi besedila pesmi. Med pripovedovanjem učence spodbuja, da pojejo skupaj z njim. Če ima pesem več kitic, med pripovedovanjem najprej večkrat skupaj zapojejo samo prvo kitico, nato še ostale kitice oziroma celo pesem. 2. Metoda imitacije (zaporedno posnemanje). Za to metodo učenja petja so primerne pesmi, pri katerih so motivi oblikovani tako, da si jih učenci lahko zapomnijo in ponovijo. Učenci ponavljajo posamezne motive za učiteljem in jih združujejo v celoto. 3. Metoda dela z glasbenim slikovnim zapisom. Učenci ob petju skupaj z učiteljem sledijo glasbenemu slikovnemu zapisu. Za to metodo so primerne krajše pesmi s ponavljajočimi se motivi na enem, dveh ali treh različnih tonih. 4. Kombinirana metoda. Učenje nove pesmi poteka ob glasbenem slikovnem zapisu. Enostavne, ponavljajoče se motive se učenci učijo po slikovnem zapisu, druge dele melodije pa s posnemanjem učitelja. Izbira metode je odvisna od izkušenj učencev, načrtovanih ciljev in izbrane pesmi. Didaktične izpeljave dejavnosti petja so raznovrstne. Sledijo procesu priprave na petje, učenju nove pesmi ter ponavljanju in ustvarjanju.

Primer didaktične izpeljave dejavnosti učenja petja nove pesmi: 1. korak: osredotočenost vseh vključenih in priprava na petje (upevanje). Na začetku z raznovrstnimi krajšimi dejavnostmi učitelj prikliče pevske izkušnje učencev, ki jih bo v nadaljevanju nadgradil z novimi. To je tudi oblika motivacije za sodelovanje v dejavnosti. Sledi igriv način izvedb pevsko-tehničnih vaj za pevsko držo, pevski dih, resonanco, artikulacijo, vokal in širjenje obsega pevskega glasu. Vaje oblikuje glede na pevsko-tehnične zahteve pesmi in potrebe po razvoju pevskega glasu pri učencih. 2. korak: seznanjanje z novo pesmijo. Učitelj pove izvor in naslov pesmi. Doživeto zapoje pesem a cappella (brez spremljave) in navduši učence za učenje nove pesmi. 3. korak: učenje petja po izbrani metod i. Učitelj uči učence po eni izbrani metodi zato, da se učenci delno naučijo peti novo pesem. Za manj izkušene učence je primerna metoda pripevanja. Skladno z načrtovanimi cilji lahko izbere metodo v povezavi z glasbenim slikovnim zapisom. 4. korak : ponavljanje in utrjevanje . Novo pesem učenci utrjujejo na primer tako, da poslušajo, primerjajo in vrednotijo posnetek pesmi, izvedejo glasbeno-didaktično igro prepoznavanja nove melodije in melodij pesmi, ki jih pojejo. Pesmi učenci ne utrjujejo tako, da jim učitelj ponudi glasbila za spremljanje petja.

Primer notranje diferenciacije in individualizacije: Učitelj jo izvaja vsaj na dveh ravneh. Primer za dejavnost petja na učno-vsebinski in didaktično metodični ravni: 1. Na učno-vsebinski ravni z izbiro kitične pesmi ali pesmi z refrenom (lažje) oziroma prekomponirane pesmi ali pesmi za solista in zbor (težje); pesmi v durovi tonaliteti s ponavljajočimi ritmično-melodičnimi motivi (lažje) oziroma pesmi v durovi in molovi tonaliteti in tonovskih načinih z variacijo ali sekvenčno ponovitvijo motiva (težje). 2. Na ravni didaktične izpeljave dejavnosti z izbiro učnih metod pripevanja in sočasnega posnemanja (lažje) oziroma imitacije in zaporednega posnemanja (težje).

Primer medpredmetnega povezovanja: Primer ciljev medpredmetnega povezovanja glasbe s slovenskim jezikom na vsebinski ravni (na primeru širjenja besedišča): Učenec:

Primer medpredmetnega povezovanja: razvija in utrjuje poimenovanje bitij, predmetov, dejanj idr. v slovenskem knjižnem jeziku (op. na primeru delov obraza),

Primer medpredmetnega povezovanja: spoznava in poje raznovrsten pevski repertoar domačih in tujih ter ljudskih in umetnih pesmi v obsegu otroškega glasu (na primeru pesmi Tamare Kranjec Laganin Čelo, usta, nos zavijem).

Priporočene muzikalije: Nograšek, M. in Virant I., K. (2023). Piške sem pasla . Ljubljana: DZS. Voglar, M. in Nograšek, M. (ur.) (2024). Majhna sem bila. Ljubljana: DZS. Oblak, B. (ur.) (1995). Pesmi sveta . Ljubljana: DZS. Cvetko, I. (2004). Trara, pesem pelja. Slovenska otroška glasbila, zvočila in zvočne igrače . Ljubljana: Mladinska knjiga. Gašperin, R. (ur.) (2020). Enci benci na kamenci. Slovensko otroško izročilo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Didaktična priporočila: (instrumentalna spremljava k peti pesmi). V povezavi z glasbenim razvojem se glasbilo obravnava kot podaljšek našega telesa. V ta namen učitelj pri učencih spremlja gibalni razvoj in uri vzdržljivost in gibalne vzorce, ki jih uporabijo pri igranju. Sledi proksimodistalni (od telesa navzven, proti okončinam) in cefalokavdalni smeri (od glave navzdol) gibalnega razvoja. Glasbila, za katera je potrebna razvita koordinacija leve in desne roke, uvaja postopoma. Tehniko igranja na glasbila uči s posnemanjem, razvija jo načrtno skozi daljše časovno obdobje. Učencu, ki je gibalno oviran, ponudi prilagojena glasbila z ročaji ali glasbila, ki so pritrjena na okvir ali drugo podlago. V povezavi z glasbo pa glasbilo obravnava kot glasbeno izrazno sredstvo. V ospredju te obravnave je spoznavanje, raziskovanje in razlikovanje zvočnih barv glasbil. Dejavnik uspešnosti doseganja ciljev igranja na glasbila je opremljenost učilnice z glasbili. Vsaka učilnica mora imeti svojo zbirko glasbil, ki se med šolskim letom spreminja in dopolnjuje. Glasbila ostanejo učencem dosegljiva po izvedeni dejavnosti igranja nanje, v dejavnostih dnevne rutine ali ob prostem času, da lahko z dejavnostjo nadaljujejo in jih preizkušajo. Učencem mora učitelj omogočiti individualen stik z glasbilom, da lahko razvijejo zaznavo, da se glasbilo odziva na njihov dotik in igranje. Učitelj pri učencih razvija odgovoren odnos do glasbil. Glasbila niso igrače. Nanje igrajo s čistimi rokami. Raba glasbil naj bo varna in zdravju neškodljiva. Glasbila so v učilnici urejena in pospravljena po kriterijih, ki jih določijo učenci ali učitelj. Za zbirko glasbil skrbijo učenci.

Didaktična priporočila: Dejavnosti igranja na glasbila so raznovrstne: - igranje krajših instrumentalnih delov in celot, -istočasna spremljava k petju oziroma igranje uvoda, medigre in zaključka, -izvajanje zvočnih efektov in zvočnih slik, -raziskovanje zvoka in glasbil. V povezavi z igranjem metrično urejene glasbe učitelj spodbuja razvoj enakomernega izvajanja, v povezavi z raziskovanjem zvoka in razvrščanjem glasbil pa razvoj zaznave in občutljivosti na zvočno skladnost ter sposobnost razlikovanja. Opredelitev glasbila in poimenovanja. Glasbilo (nadpomenka) je lahko vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo glasbene zvoke na mehanski način ali z električnimi impulzi. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci igrajo na telesna glasbila, ljudska glasbila, ritmične in melodične instrumente Orffovega instrumentarija in na zvočila (doma narejena glasbila). Klasifikacija in razvrščanje glasbil. V šolski praksi se glasbila klasificirajo po skupinah glasbil v simfoničnem orkestru: pihala, trobila, tolkala, instrumenti s tipkami, brenkala in godala. Učenci se uvajajo v klasifikacijo z razvrščanjem glasbil po enem kriteriju, ki ga določi učitelj ali ga predlagajo učenci sami. Kriteriji so lahko: materiali, iz katerih so glasbila izdelana (lesena, kovinska, plastična glasbila); zvočna barva (glasbila s svetlejšo/temnejšo barvo); zven (glasbila z daljšim/krajšim zvenom); intonacija (ritmična/melodična glasbila); tehnika igranja (glasbila, na katera igramo z udarjalko/roko; glasbila, v katera pihamo/trobimo, glasbila, na katera trzamo/brenkamo/igramo z lokom ipd.). Uvrščanje glasbil. Skupine za uvrščanje določi učitelj po sistemu Sachs – Hornbostel. Strokovne izraze skupin glasbil nadomesti z opisi.

Didaktična priporočila: Aerofoni (glasbila, v katera pihamo, trobimo ali potiskamo zrak, kot npr. piščal, trobenta, flavta); kordofoni (glasbila s strunami, kot npr. kitara, violina, klavir); membranofoni (glasbila z opno, kot npr. boben, lončeni bas); idiofoni (glasbila, ki zvenijo v celoti, kot npr. paličice, činele, kamenčki). Kriteriji izbire glasbil. Glasbila učitelj izbira po naslednjih kriterijih: splošni kriterij (značilen zvok glasbila, uglašenost melodičnih glasbil, trpežnost in varna raba glasbila); namen izbire (glasbila za raziskovanje zvoka in tehnike igranja, glasbila za ustvarjanje, glasbila za spremljanje petja in izreke, glasbila za igranje instrumentalnih skladb); razvojne značilnosti učencev (upoštevanje gibalnega razvoja in motoričnih spretnosti ter glasbenega razvoja in zanimanja učencev). Osnovna tehnika igranja na glasbila. Tehniko igranja na glasbila učitelj pri učencih razvija in uri skozi daljše časovno obdobje z upoštevanjem njihovih individualnih značilnosti. Na glasbila se praviloma igra stoje. Učenci stojijo sproščeno. Višino samostoječih glasbil učitelj prilagodi višini učencev. Tehnika igranja vključuje dva elementa: držanje glasbila in način igranja. Če glasbilo nima držala/ročaja, ga učenci držijo tako, da s prijemom ne omejujejo nihanja tistega dela glasbila, ki pri igranju zveni. Na primer: ročni boben držijo za obod; pri čineli in trianglu držijo vrvico; paličice držijo v vbočeni dlani; udarjalki držijo sproščeno, primejo ju s palcem in kazalcem, z ostalimi prsti pa držalo udarjalke objamejo. Na glasbilo igrajo tako, da posnemajo tehniko igranja glasbenikov oziroma igranje prilagodijo tako, da glasbilo zveni.

Didaktična priporočila: V ta namen urijo odboj dotika glasbila z roko ali udarjalko. Melodična glasbila naj bodo uglašena. Spremljava k peti pesmi. To je temeljna dejavnost, v kateri dobijo učenci izkušnjo usklajenega in enakomernega igranja na glasbilo. Spremljava se izvaja z istočasnim petjem in igranjem na glasbilo. Učenci intuitivno uskladijo igranje spremljave s potekom glasbe, če zraven pojejo ali izrekajo besedilo. Igranje spremljave učitelj uvaja z glasbilom, za katerega imajo učenci že izurjeno tehniko igranja in glasbilo poznajo. Praviloma gre za ritmično glasbilo ali zvenečo ploščico, na katero igrajo bordun (spremljava na enem tonu). Spremljavo učitelj določi na osnovi oblike pesmi, njene vsebine in izraznosti. Pri izbiri vrste spremljave sledi razvojnemu pristopu v smeri: spremljanje po ritmu melodije, spremljanje po metrumu in spremljanje z ostinatnim vzorcem. Oblika spremljave naj bo skladna z obliko pesmi, ki je lahko eno-, dvo- ali trodelna. Pesem se lahko spremlja po kiticah ali po delih (refreni). Če zgradba pesmi dovoljuje, se lahko spremljavo oziroma igranje na glasbila izvede zaporedno: instrumentalni uvod, petje prve kitice, instrumentalna medigra, petje druge kitice … ter instrumentalni zaključek. Glasbila učitelj izbira glede na izraznost pesmi, zvočno skladnost, glasbeni razvoj učencev in cilje dejavnosti. Ritmično dvoglasje. Lahko gre za dvoglasno ritmično skladbo ali za dvoglasno ritmično spremljavo. Uvaja se ob izštevanki in za tem, ko učenci že znajo izštevanko z glasbili meriti in igrati. Ritmično dvoglasje se izvede ob skupnem izrekanju izštevanke, pri tem ena skupina učencev izštevanko na ritmično glasbilo meri, druga pa igra zlogovni ritem.

Didaktična priporočila: Izkušnjo se nadgradi tako, da se igranje zlogovnega ritma nadomesti z igranjem ostinatnega vzorca, ki se oblikuje na primeru besedila iz izštevanke. Po enakem postopku se uvede ritmično dvoglasje tudi v spremljavo k peti pesmi. Ob petju pesmi ena skupina učencev igra metrum, druga pa ritem melodije oziroma ostinatni vzorec. Zvočno večglasje. Izraz se uporablja za poimenovanje skladb za dvoje ali več različnih glasbil. Učenci s poslušanjem prepoznajo glasbilo, na katerega igrajo. Zato se za poslušanje priporočajo skladbe, ki so napisane za dva ali tri instrumente, od katerih učenci vsaj na enega že igrajo oziroma so z njim že rokovali; npr. primeri skladb za: ksilofon in flavto, flavto in boben, ksilofon, zvončke in paličice, klavir in violino. Doživeto igranje na glasbila. To je igranje na glasbilo z upoštevanjem elementov interpretacije (glasnejše/tišje, hitrejše/počasnejše). Učenci se učijo doživetega igranja na glasbilo s posnemanjem učitelja. V povezavi s cilji Glasbenega jezika izkušnjo učitelj poglablja ob glasbenem slikovnem zapisu oziroma z rabo simbolov za dinamiko in tempo. Raziskovanje zvočnosti glasbil in načinov igranja. Dejavnost poteka individualno. Učenci ugotavljajo, kako na glasbilo igrati, da bo glasbilo lepo zvenelo oziroma spreminjalo barvo/višino zvoka. Učenci iščejo in preizkušajo načine igranja ter na osnovi opazovanja tehniko igranja posnemajo. Zanimive zvočne barve učenci odkrivajo tudi pri zvočilih, ki jih izdelajo sami ali s pomočjo učitelja. Primer dejavnosti raziskovanja je tudi razstavljanje in sestavljanje glasbil, ki so narejena iz več delov ter risanje glasbil po opazovanju.

Didaktična priporočila: Dejavnost učitelj nadgradi v snovanje in izdelavo načrtov za »novo glasbilo«.

Primeri metod učenja in poučevanja igranja na glasbila: Igranje na glasbila učitelj uči po raznovrstnih metodah. 1. Metoda sočasnega posnemanja. Učitelj igra na glasbilo, nazorno demonstrira tehniko igranja in vabi učence, da ga posnemajo. Učenci se v dejavnost vključujejo postopoma, igrajo skupaj z učiteljem. Dejavnost večkrat ponovijo. 2. Metoda imitacije. Gre za zaporedno posnemanje učiteljevega igranja na glasbilo. Po tej metodi uči krajše glasbene dele, ki jih učenci slišijo, si jih zapomnijo in ponovijo. Učitelj zaigra na primer motiv, učenci ga ponovijo. Tudi v tem primeru je pomembno ponavljanje, dokler učenci ne dosežejo ravni tekočega, enakomernega izvajanja. Izvedbo učitelj usmerja z neverbalno komunikacijo. 3. Metoda izvajanja po glasbenem slikovnem zapisu. Učenje poteka ob glasbenem slikovnem zapisu. Skladbo ali spremljavo najprej izvede učitelj, za tem učenci analizirajo glasbeni zapis in se igranja na glasbilo učijo po glasbenem slikovnem zapisu. 4. Metoda Carla Orffa. Učenci se igranja učijo najprej s telesnimi glasbili, za tem pa izvedbo v celoti prenesejo na ritmična in melodična glasbila.

Primer didaktične izpeljave dejavnosti spremljanja petja z glasbili: Pedagoški proces je sestavljen iz štirih korakov. Uvodoma lahko učitelj z zanimivo dejavnostjo prikliče izkušnje učencev in jih pritegne k sodelovanju. Izpeljava dejavnosti naj temelji na predhodnih izkušnjah učencev. 1. korak: seznanjanje s spremljavo k petju pesmi. Učitelj doživeto zapoje pesem ob istočasnem igranju spremljave. Na osnovi opazovanja učenci ugotovijo obliko in vrsto spremljave. V primeru dvo- ali večglasne spremljave učitelj izvede spremljavo za vsako glasbilo posebej. Učenci za vsako glasbilo ugotovijo obliko in vrsto spremljave. 2. korak: petje in urjenje spremljave na telesna glasbila. Namen je, da učenci izurijo gibalni vzorec igranja na telesna glasbila in usvojijo vrsto spremljave. Na sebi poiščejo dele telesa, s katerimi lahko igrajo kot na izbrano glasbilo. Na primer: če se spremljavo igra na činele, se gibalni vzorec uri s ploskanjem; igranje na paličice se uri z igranjem kazalcev ali podlakti, križno, eno na drugo; igranje z udarjalkami se uri z igranjem rok po kolenih ali mizi. Ko se doseže enakomerno in sproščeno izvajanje, se nadaljuje z naslednjim korakom. 3. korak: petje in igranje spremljave na izbrana glasbila. Učenci preizkusijo glasbilo in nanj ustvarjalno igrajo. Po tem uvodnem seznanjanju, se ob istočasnem petju uri spremljavo z igranjem na glasbilo. 4. korak: ponavljanje in utrjevanje. Izvedbo se utrjuje z namenom, da učenci pojejo in igrajo sproščeno. Pesem s spremljavo lahko predstavijo drugim učencev, izvedbo se snema in vrednoti. Primer didaktične izpeljave uvajanja novega glasbila, na katerega bo učenec igral Novo glasbilo učitelj uvede z glasbo. V ospredju naj bo doživljanje glasbe in spoznavanje zvočne barve.

Primer didaktične izpeljave dejavnosti spremljanja petja z glasbili: Didaktična izpeljava je sestavljena iz štirih korakov: 1. korak: seznanjanje z novo zvočno barvo s poslušanjem glasbe za solistično glasbilo. Novo glasbilo učitelj uvedem najprej z glasbo. Pri učencih vzbudi radovednost za zvok novega glasbila. V ta namen doživeto in nazorno zaigra na glasbilo. Učenci glasbo doživijo in opišejo novo zvočno barvo. Učitelj glasbilo poimenuje. 2. korak: raziskovanje zvoka, glasbila in načina igranja na izbrano glasbilo. Učenci novo glasbilo preizkusijo, raziskujejo zvok, iščejo primerne načine igranja, posnemajo odraslega. Novo glasbilo narišejo po opazovanju. 3. korak: ustvarjanje v glasbi z izbranim glasbilom. Učencem se omogoči individualni stik z glasbilo, da pridobijo izkušnjo, da se glasbilo odziva na njihovo igranje. Učenci urijo igranje na glasbilo. Izmislijo si krajše glasbene dele ali celote, zaigrane na novo glasbilo. 4. korak: širjenje in poglabljanje izkušen z novim glasbilom. Novo glasbilo se uporabi v različnih glasbenih dejavnostih. Učenci ustvarjajo zvočne slike, si izmišljajo instrumentalne dele in celote. Novo zvočno barvo prepoznavajo v zvočnem večglasju.

Primer notranje diferenciacije in individualizacije: Pri izbiri glasbil se poleg zvočne skladnosti upošteva načelo razvojne primernosti, še posebej v povezavi z glasbenim in s psiho-fizičnim razvojem. Manj izkušenim učencev se ponudijo glasbila, na katere igrajo z veliki gibi (bongosa, samostoječi boben, ksilofon, zveneče ploščice) ali parna glasbila (činele, paličice). Tehnika igranja z manjšimi gibi in s prsti (klavir, kljunasta flavta, strunska glasbila) je zahtevnejša. Individualizacija se načrtuje tudi pri izbiri vrste spremljave k peti pesmi. Lažja je spremljava po ritmu melodije, težja pa po metrumu ali ostinatnem vzorcu.

Primer medpredmetnega povezovanja: Primer ciljev medpredmetnega povezovanja glasbene umetnosti z matematiko na procesni ravni (na primeru razvrščanja). Učenec:

Primer medpredmetnega povezovanja: spoznava raznovrstna glasbila, na katera igra in jih razvršča (kategorijo razvrščanja določi učenec, na primer material izdelave glasbil);

Primer medpredmetnega povezovanja: razvija številske predstave ob razvrščanju, prirejanju in preštevanju konkretnega materiala.

Priporočene muzikalije: Voglar, M. (2000). Skladbe za male in velike instrumente. Ljubljana: DZS. Glasbena dela Carla Orffa in drugih skladateljev in glasbenih pedagogov.

Didaktična priporočila: na prireditvah na šoli ali v kraju kot poslušalci ali glasbeni izvajalci. Npr. pojejo v pevskem zboru, so avtorji in/ali izvajalci pravljice z glasbo. Drugi primeri glasbenega udejstvovanja z upoštevanjem notranje diferenciacije in individualizacije: učenci javnosti predstavijo projekt, plakat na temo glasbene kulture ali ljudske glasbene dediščine; preizkusijo se v vlogi voditelja glasbene prireditve, poročevalca o glasbeni prereditvi, promotorja glasbene kulture. Razred lahko sodeluje na evropskem dnevu glasbe v šoli oziroma tednu umetnosti v šoli in vrtcu. Sodelovanje s starši. Omogočen naj bo pretok glasbenih izkušenj med domačim in šolskim okoljem. Starši sodelujejo na primer pri izvedbi koncerta, predstavitvi in/ali izdelavi glasbila, predstavitvi ljudskega običaja s petjem in plesom, predstavitvi zbirke ljudskih glasbil, izdelavi glasbil. Sodelujejo lahko pri načrtovanju in izvedbi projekta, kulturnega dne, obiska koncerta, baleta, opere. Ljudska glasbena dediščina. Namen je ohranjanje ljudskega glasbenega izročila, kot je značilno za ljudskega pevca, godca in plesalca. Ljudsko glasbo se poustvari na način ljudskega pevca, godca ali plesalca. Poje se brez začetne intonacije, v pevski legi učencev, brez interpretacije in v zmernem tempu. Igra se na ljudska glasbila, kot so na primer ruru, lončeni bas, čivink, drumlca, piščal, nunalca. Ljudske plese se izvaja ob petju. Izvajajo se kot kolo; hoja v krogu, koloni ali vrsti, ki se vije kot kača ali zavija v polža; plesi v dvojicah. Ljudski običaji in praznovanja. Cilje se lahko dosega na primeru načrtovanja projekta, v povezavi z doseganjem ciljev s področja glasbene kulture.

Didaktična priporočila: Običaje se lahko obravnava celostno, z medpredmetnim načrtovanjem - npr. skupaj s pripravo jedi, izvajanjem običajev … Glede na kulturno okolje šole se izberejo običaji, ki so za to okolje značilni.

Primer didaktične izpeljave učenja ljudskega plesa: 1. korak: seznanjanje z novim ljudskim plesom ob petju. Učenci opazujejo izvedbo ljudskega plesa s petjem. V pogovoru z učiteljem povedo, kako so plesalci peli in kakšna je bila pesem. Opišejo značilnosti plesa tako, da povedo, kako so plesalci plesali in kaj je bilo še posebej zanimivo. 2. korak: učenje petja ljudske pesmi. Pesem učitelj uči po metodi pripevanja. Predstavi lahko kontekst nastanka plesa ali dogodek, o katerem poje pesem. 3. korak: urjenje posameznih elementov plesa, ki jih učenci za tem povežejo v celoto. 4. korak: izvajanje ljudskega plesa se uri ob petju. Ples lahko učitelj snema in ga skupaj z učenci vrednoti.

Primer notranje diferenciacije in individualizacije: Na učno-vsebinski ravni se izbirajo plesi, ki se izvajajo v vrsti ali kači s ponavljajočimi se gibalnimi vzorci ali plesnimi koraki (lažje, na primer Abraham ‘ma sedem sinov) oziroma plesi v krogu ali paru (težje, na primer Mat’ potico pečejo). Če učenci ne zmorejo istočasno peti in plesati, izvajajo samo eno aktivnost. Individualizacija se načrtuje tudi pri izbiri metode učenja petja, plesa ali igranja na glasbilo.

Primer medpredmetnega povezovanja: Primer ciljev medpredmetnega povezovanja glasbene umetnosti s spoznavanjem okolja na vsebinski ravni (primer jurjevanja, 23. aprila). Učenec:

Primer medpredmetnega povezovanja: na aktiven način spoznava šege in navade bližnje okolice;

Primer medpredmetnega povezovanja: seznanja se z ljudsko glasbeno dediščino, jo neguje in ohranja;

Primer medpredmetnega povezovanja: daje pobude in se z veseljem glasbeno udejstvuje na šolskih prireditvah in kulturnih dogodkih v okolju.

Priporočene muzikalije: Kovačič, A. in Šivic, U. (2012). S pesmijo v praznike. Ljubljana: Mladinska knjiga. Cvetko, I. (2004). Trara, pesem pelja. Slovenska otroška glasbila, zvočila in zvočne igrače . Ljubljana: Mladinska knjiga.