Glasbeni stavek

Dijak na osnovi mešanega pevskega zbora ob zakonitostih posameznih pevskih glasov usvoji zapis strogega štiriglasnega harmonskega stavka v okviru diatonike. Pridobljeno znanje, skupaj s temeljnimi elementi oblikoslovja, uporablja teoretično in v praksi.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Glasbeni stavek je potrebno obravnavati kot živ organizem. Pravila naj pridejo iz abstrakcije v glasbeno prakso s petjem in z igranjem na klavir, s poslušanjem in z analizo. Izdelava vaj iz homofonije je mogoča na več načinov. To so:

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: harmonizacija basa z generalbasnimi označbami,

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: harmonizacija basa brez generalbasnih označb,

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: harmonizacija že metrično urejenih podanih funkcij brez generalbasnih označb,

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: harmonizacija soprana (vključujoč ljudske napeve),

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: dopisovanje notranjih glasov ob že izpisanih zunanjih glasovih,

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: harmonizacija alta in tenorja,

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: ustvarjanje lastnih vaj ali harmonizacij, lahko vključujoč besedilo. Vse vaje je potrebno igrati na klavirju. V razredu se vaje lahko tudi prepojejo. Določene harmonske vzorce (kadence, harmonizacija lestvice ipd.) je potrebno na klavirju igrati na pamet v vseh tonalitetah. Isto velja tudi za lažje modulacije. Vaje morajo biti sestavljene tako, da vsebujejo prvine glasbene sintakse. Lahko je podatek začetek vaje in mora dijak logično nadaljevati, lahko so prvine glasbene sintakse nakazane in dijak obdela nakazano tematsko gradivo, lahko pa je podatek že vaja kot celota, ki jo dobi dijak od učitelja ali pa jo napiše sam.

Didaktična priporočila: Za harmonizacijo soprana lahko uporabi tudi melodije iz domače in svetovne literature, pri katerih so skladatelji uporabili harmonije, katere so v danem trenutku v učnem programu. Pri tem lahko dijak primerja svojo harmonizacijo s skladateljevo ter tako svoje delo kritično vrednoti in razvija ne samo tehnično spretnost, ampak tudi muzikalno smiselnost in logično sosledje harmonskih zvez. Za popestritev učnega procesa lahko nekaj primerov takih harmonizacij oblikuje tudi za druge instrumentalne sestave, npr. klavir. Če je le mogoče, naj harmonizirane primere, ko gre za štiriglasni vokalni stavek, dijaki tudi zapojejo. Ob praktičnem delu naj tudi harmonsko analizira skladbe, ki jih igra pri pouku instrumenta ali druge primere iz domače in svetovne glasbene literature. Priporočljivi so obiski koncertov, opernih in baletnih predstav ter drugih glasbeno-scenskih prireditev, katerih analize se vključijo v pouk.

PRIPOROČENI NAČINI IZKAZOVANJA ZNANJA: V vsaki konferenci se znanje ocenjuje s pisnimi preverjanji ter z ustno ali tudi praktično oceno (na klavirju).

OPISNI KRITERIJI: Pri harmonizaciji basa pravilno vodi posamezne glasove, pri vezavah upošteva osnovna načela vodenja glasov glede skupnih tonov, paralel, ustreznih podvajanj ter razdalj med glasovi. Pri disonančnih akordih (četverozvokih in peterozvokih) ustrezno pripravlja in razvezuje disonance. Zazna modulacije in jih glede na pojavnost analizira. Pri harmonizaciji soprana upošteva potek funkcij na osnovi razširjene kadence ter ustrezen harmonski ritem, v dobrem ravnotežju za ustvarjanje napetosti uporablja tudi obrnitve vseh akordov (tudi četverozvokov in peterozvokov) in razne kadence. Uporablja več vrst harmonsko tujih tonov in po potrebi izpelje ustrezno modulacijo.