Likovna teorija

Tema Uvod v likovno teorijo obravnava pet skupin ciljev, ki pojasnijo naravo likovnosti in vlogo likovne teorije. Znotraj skupine ciljev Likovni jezik kot predmet likovne teorije dijak spozna jezikovno naravo likovnosti, členjenje ter strukturo likovnega jezika, in vlogo likovne teorije kot gramatike likovnega izražanja. Skupina ciljev Vloga likovne teorije v likovni praksi predstavi, da likovna teorija ni sama sebi namen, pač pa je pomembna v likovni interpretativni praksi in likovni ustvarjalni praksi. Skupina ciljev Likovna področja in njihovi medsebojni odnosi obravnava različna področja likovnega ustvarjanja (likovna področja) ter likovno teorijo kot skupni imenovalec vseh likovnih področij. Skupina ciljev Odnos med vizualnim in likovnim obravnava izhodišče likovnosti v vizualni zaznavi. Zadnja skupina ciljev Likovnost kot oblika komunikacije (likovna semiotika) obravnava znakovno naravo likovnega izražanja in komunikacijske vidike likovnih del.

Tema Uvod v likovno teorijo ni vezana na letnik (npr. prvi letnik), pač pa je tema, ki ponudi dijaku sistematičen vpogled v naravo likovne teorije in likovnega jezika. Dijak jo usvoji po koncu vseh štirih let, kar pomeni, da jo mora učitelj postopoma, glede na zmožnost in zrelost dijakov, ustrezno nadgrajevati skozi vsa štiri leta. Ob tem učitelj kompleksnost stopnjuje od bolj enostavnega k bolj kompleksnemu.

Bolj podrobna vsebinska struktura znotraj skupin ciljev pri temi Uvod v likovno teorijo je naslednja.

Znotraj skupine ciljev Likovni jezik kot predmet likovne teorije dijak spozna jezikovno naravo likovnosti, členjenje ter strukturo likovnega jezika, in vlogo likovne teorije kot gramatike likovnega izražanja. Seznani se s področji likovne teorije glede na naravo likovnega jezika (likovna fotologija, likovna morfologija, likovna sintaksa, likovna semiotika) in spozna likovno teorijo kot temelj vsem področjem likovne ustvarjalnosti. Prav tako spozna kratek pregled zgodovinskega razvoja likovne teorije kot vede in pomembne avtorje s področja likovne teorije in njihova besedila (npr. Johannes Itten, Josef Albers, Paul Klee, Wasilly Kandinsky itd.). Z likovnim jezikom kot predmetom likovne teorije se dijak osnovno seznani v prvem letniku, poglobljeno obravnavanje pa je priporočeno v višjih letnikih.

Skupina ciljev Vloga likovne teorije v likovni praksi predstavi, da likovna teorija ni sama sebi namen, pač pa je pomembna za likovno prakso, pri čemer obravnava dve vlogi, ki ju ima likovna teorija v likovni praksi: v likovni interpretativni praksi in likovni ustvarjalni praksi. Dijak spozna odnos med likovno teorijo in likovno prakso ter se nauči uporabljati temeljno interpretativno orodje likovne teorije, to je metodo formalne likovne analize. Dijak metodo formalne likovne analize spozna v prvem letniku in jo nadgrajuje v višjih letnikih, pri vsakem tematskem sklopu.

Skupina ciljev Likovna področja in njihovi medsebojni odnosi obravnava različna področja likovnega ustvarjanja (likovna področja) ter likovno teorijo kot skupni imenovalec vseh likovnih področij. Učitelj naredi pregled področij likovne ustvarjalnosti in njihovih elementarnih terminologij (risanje, slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, umetniška grafika, grafično oblikovanje, industrijsko oblikovanje, modno oblikovanje, scenografija, kostumografija, ...), utemelji delitev na primarna (glavna, klasična, temeljna) in sekundarna likovna področja, seznani dijake z različnimi likovnimi tehnikami ter posebnosti in medsebojne povezave likovnih področij. Dijak se prav tako nauči kritično vrednotiti sodobna področja v umetnosti (npr. umetnost umetne inteligence ipd.). Dijak spozna risbo tudi kot osnovo razvoja pisave. Ta skupina ciljev je osnovna, zato se jo obravnava v prvem letniku, prav tako pa se z likovnimi področji povezujejo tudi obravnavane teme v višjih letnikih.

Skupina ciljev Odnos med vizualnim in likovnim obravnava izhodišče likovnosti v vizualni zaznavi. Obravnava čute, ki omogočajo zaznavanje in ustvarjanje likovnih del (likovni čuti), osnove psihofiziologije vidnega zaznavanja, odnos med gledati in videti ter odnos med vizualnim in likovnim mišljenjem. Prav tako spozna stalnice v vidnem zaznavanju ali zaznavne konstante, odnos med videzom oblik in njihovo prostorsko organizacijo (gestaltistične zakonitosti organizacije vidne zaznave) ter zmotne vidne zaznave ali vizualne iluzije. Obravnava teme je priporočljiva v drugem letniku.

Zadnja skupina ciljev Likovnost kot oblika komunikacije (likovna semiotika) obravnava znakovno naravo likovnega izražanja in komunikacijske vidike likovnih del. Dijak pri tem spozna semiotično naravo likovnega znaka (odnos med označencem in označevalcem) ter likovne značilnosti najpomembnejših smeri, gibanj in slogov od druge polovice 19. stoletja do danes. Temo je priporočeno obravnavati v tretjem ali četrtem letniku.

Vsebine teme se povezujejo z naslednjimi skupnimi cilji (1.1.3.1), (1.3.1.1) in (4.1.2.1).

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Pri Uvodu v likovno teorijo so pri posameznih skupinah ciljev mogoče različne medpredmetne povezave. Glavna medpredmetna povezava je s Slovenskim jezikom s književnostjo, s pomočjo katere lahko učitelj ponazori jezikovne analogije in razlike med likovnim in besednim jezikom (struktura in členitev jezika na jezikovne ravni). V povezavi s tem se lahko obravnava likovnoteoretska analiza (formalna likovna analiza) in zagovor lastnega likovnega dela. Prav tako je pomembna medpredmetna povezava s predmetom Umetnostna zgodovina, kjer dijaki spoznavajo področja likovnega ustvarjanja, likovne tehnike, različne likovne sloge, gibanja in smeri, ter analizirajo likovna dela v navezavi na ikonografijo in ikonologijo. Koristna je lahko tudi medpredmetna povezava s predmetom Zgodovina, predvsem v navezavi na slogovne značilnosti v določenem zgodovinskem kontekstu oziroma v določenih družbenih okoliščinah. Mogoče so tudi medpredmetne povezave s tujimi jeziki, predvsem kar se tiče poznavanja likovnoteoretskih terminov v tujih jezikih, sposobnosti likovnoteoretskega zagovora svojega likovnega dela v tujem jeziku in sposobnosti branja tuje likovnoteoretske literature. V povezavi z področji likovne ustvarjalnosti so zelo pomembne medpredmetne povezave z ostalimi strokovnimi predmeti Risanje in slikanje, Kiparstvo in Bivalna kultura ter Osnove varovanja dediščine.

Didaktična priporočila: Učitelj pri tej skupini ciljev obravnava naslednje vsebine:

Didaktična priporočila: likovni jezik in likovna izrazila.

Didaktična priporočila: vloga likovne teorije kot gramatike likovnega izražanja – terminologija.

Didaktična priporočila: področja likovne teorije glede na naravo likovnega jezika (likovna fotologija, likovna morfologija, likovna sintaksa, likovna semiotika).

Didaktična priporočila: likovna teorija kot temelj vsem področjem likovne ustvarjalnosti.

Didaktična priporočila: pregled zgodovinskega razvoja likovne teorije kot vede.

Didaktična priporočila: pomembni avtorji s področja likovne teorije in njihova besedila (npr. Johannes Itten, Josef Albers, Paul Klee, Wasilly Kandinsky, Milan Butina, Jožef Muhovič itd.) tako v svetovnem kot slovenskem merilu. Likovni jezik kot ključna tema likovne teorije predstavlja sistematičen vpogled v naravo likovnega izražanja. Zato jo učitelj pojasnjuje in učenec usvaja postopoma vsa štiri leta in z vsemi temami iz učnega načrta. Učitelj pojasnjuje in preverja znanje s področja terminologije likovnega jezika s pomočjo slikovnega gradiva. Učitelj z vizualnimi podobami z vseh področij likovne ustvarjalnosti v pogovoru z dijaki analizira in pojasnjuje ravni likovnega jezika ter naravo likovne teorije kot temelj vsem področjem likovne ustvarjalnosti. Prav tako si učitelj pri preverjanju in ocenjevanju znanja pomaga s slikovnimi primeri z vseh likovnih področij. Dijak zavedanje o povezovalni vlogi likovne teorije kot gramatike likovnega jezika dokaže tako, da poveže in primerja vlogo likovnih prvin v likovnih delih z različnih likovnih področij, ter ustvari primerjalne kompozicije v različnih likovnih tehnikah in različnih medijih. Učitelj naredi kratek pregled zgodovinskega razvoja likovne teorije kot vede ter pri tem obravnava ključne avtorje s področja likovne teorije in njihova besedila. Priporočeno je, da se to skupino ciljev obravnava v tretjem ali četrtem letniku. Dijak zmožnost kritičnega sprejemanja likovno teoretskih besedil in likovnih kritik dokaže tako, da razčleni likovno teoretsko besedilo in določi vodilno temo likovno teoretskega besedila in predstavi ključne trditve avtorja, najbolj očitne morfološke, kompozicijske in slogovne značilnosti likovnega dela.

Didaktična priporočila: Priporočeno je, da se skupino ciljev zgodovinskega razvoja likovne teorije kot vede in pomembne avtorje s področja likovne teorije tako v svetovnem kot slovenskem merilu obravnava v trtjem ali četrtem letniku.

Didaktična priporočila: Učitelj pri tej skupini ciljev obravnava naslednje vsebine:

Didaktična priporočila: odnos med likovno teorijo in likovno prakso.

Didaktična priporočila: formalna likovna analiza. Učitelj učencem pojasni odnos med likovno teorijo in likovno prakso s konkretnimi primeri z različnih likovnih področij. Pri tem izpostavi, da ima likovna teorija pomembno vlogo tako pri refleksiji likovne ustvarjalne prakse, kot tudi vlogo v likovni interpretaciji. Formalna likovna analiza kot metoda likovne interpretacije temelji na strukturi likovnega jezika. Zato si zmožnost njene uporabe dijak izgrajuje vsa štiri leta, torej postopoma ob usvajanju vsebin z vseh ravni likovnega jezika. Zmožnost uporabe formalne likovne analize ni stvar posameznega letnika, pač pa cilj, ki se ga doseže postopoma z vsemi temami. V celoti dijak razume in pozna likovni jezik po koncu vseh štirih let in ob koncu obravnave vseh tem. Dijak zmožnost formalne likovnoteoretske analize svojega likovnega dela in likovnih del z različnih likovnih področij dokaže tako, da tvori smiselne in razumljive likovnoteoretske analize posameznih del glede na likovno morfologijo in kompozicijsko zgradbo. Priporočeno je, da se to skupino ciljev poglobljeno obravnava v tretjem ali četrtem letniku.

Didaktična priporočila: Učitelj pri tej skupini ciljev obravnava naslednje vsebine:

Didaktična priporočila: informativni pregled področij likovne ustvarjalnosti in njihovih elementarnih terminologij: risanje, slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, umetniška grafika, grafično oblikovanje, industrijsko oblikovanje, modno oblikovanje, scenografija, kostumografija, ...

Didaktična priporočila: primarna (glavna, klasična, temeljna) in sekundarna likovna področja.

Didaktična priporočila: likovna področja in njihove likovne tehnike.

Didaktična priporočila: posebnosti in medsebojne povezave likovnih področij.

Didaktična priporočila: risba in razvoj pisave.

Didaktična priporočila: sodobna področja v umetnosti (npr. umetnost umetne inteligence ipd.) Dijak našteje različne likovne panoge, opiše oblikotvorne možnosti v njihovih okvirih in pojasni njihovo osnovno terminologijo. Dijak zavedanje o bogati raznovrstnosti različnih likovnih področij in poznavanje osnovne terminologije pokaže tako, da prepozna likovno področje, ki mu pripada določeno likovno delo. Dijak zavedanje o različnih likovnih tehnikah dokaže tako, da razbere iz likovnega dela, v kateri likovni tehniki je ustvarjeno, ter ustvari dela v različnih likovnih tehnikah in tehnike smiselno kombinira. Učitelj pojasni, da so določena likovna področja po naravi bolj temeljna, druga pa so iz njih izpeljana in torej sekundarna. To pomeni, da so likovna področja hkrati v hierarhiji, hkrati pa tudi izjemno raznovrstna. V povezavi med risbo in pisavo učitelj izpostavi to, da imata risba in pisava isti izvor, v likovni artikulaciji, ki se potem risbi in pisavi drugače simbolno izrazi. V risbi z reprezentacijo, v pisavi pa z arbitrarno simbolizacijo. V povezavi s sodobnim tehnoloških razvojem (npr. umetna inteligenca) učitelj kritično obravnava njegov vpliv na likovno ustvarjalnost, likovno izražanje in likovno umetnost. Priporočeno je, da se to skupino ciljev obravnava v prvem letniku.

Didaktična priporočila: Učitelj pri tej skupini ciljev obravnava naslednje vsebine:

Didaktična priporočila: čuti, ki omogočajo zaznavanje in ustvarjanje likovnih del (likovni čuti).

Didaktična priporočila: osnove psihofiziologije vidnega zaznavanja.

Didaktična priporočila: odnos med gledati in videti ter odnos med vizualnim in likovnim mišljenjem.

Didaktična priporočila: stalnice v vidnem zaznavanju ali zaznavne konstante.

Didaktična priporočila: odnos med videzom oblik in njihovo prostorsko organizacijo (gestaltistične zakonitosti organizacije vidne zaznave).

Didaktična priporočila: zmotne vidne zaznave ali vizualne iluzije. Med likovnimi čuti učitelj predvsem poudari odnos med vidno in tipno zaznavo. Učitelj obravnava vsebine s področja vidnega zaznavanja ob pomoči medpredmetnih povezav s fiziko, biologijo in psihologijo. Dijak razliko med gledati in videti ter odnos med vizualnim in likovnim mišljenjem dokaže tako, da razloži in ilustrira določene fenomene v vidnem zaznavanju, ter ustvari oblike, ki so generirane po različnih principih prostorske organizacije. Priporočeno je, da se to skupino ciljev obravnava v drugem letniku.

Didaktična priporočila: Učitelj pri tej skupini ciljev obravnava naslednje vsebine:

Didaktična priporočila: komunikacijski vidiki likovnih del.

Didaktična priporočila: semiotična narava likovnega znaka (odnos med označencem in označevalcem).

Didaktična priporočila: likovne značilnosti najpomembnejših smeri, gibanj in slogov od druge polovice 19. stoletja do danes. Učitelj v odnosu do narave likovnega znaka pojasni, da je odnos med označencem in označevalcem v primerjavi med likovnim znakom in besednim znakom drugačen, saj likovni znak temelji na vzročni zvezi (sinkretičen odnos pri Butini) in reprezentaciji, besedni znak pa je arbitraren. Učitelj med likovnimi slogi obravnava smeri, gibanja in sloge kot na primer: impresionizem, gibanje arts and crafts, art nouveau, art deco, ekspresionizem, nova stvarnost, fauvizem, kubizem, orfizem, rajonizem, purizem, skupina de stijl, futurizem, konstruktivizem, suprematizem, dadaizem, nadrealizem, metafizično slikarstvo, abstraktni ekspresionizem, kinetična umetnost, tašizem in informel, minimalizem, opart, popart, kinetična umetnost, konceptualna umetnost, postmodernizem in različne sodobne prakse itn. Dijak zmožnost poznavanja, razumevanja in interpretiranja likovnih značilnosti posameznih slogov dokaže tako, da ustvari likovni izdelek v različnih slogovnih variacijah – vajah v slogu glede na izhodiščno slogovno primerjavo iz zgodovine umetnosti (npr. risbo ali sliko v vsaj dveh slogovnih variacijah) in napiše likovno teoretsko utemeljitev. Priporočeno je da se skupina ciljev slogovne transformacije in variacije obravnava v drugem oziroma v tretjem letniku, skupina ciljev komunikacijski vidiki likovnih del pa v četrtem letniku.