LIKOVNA UMETNOST (umetnostna zgodovina in likovno snovanje)

Tema likovni jezik v gimnaziji razvija, obnavlja, poglablja, razširja in nadgrajuje znanja likovnega jezika, ki so ga pridobili učenci v osnovni šoli. Tema razširja in poglablja znanje o likovnih prvinah, likovnih spremenljivkah in načelih likovnega reda ob povezovanju različnih področij likovne umetnosti: risanje, slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, grafika, grafično in industrijsko oblikovanje, oblikovanje unikatnih predmetov, video, animacija, fotografija, digitalni mediji. V gimnazijskem okolju tema likovni jezik pri likovnem prakticiranju odpira priložnost kompleksne rabe, ozaveščenega in osmišljenega povezovanja likovnih elementov, raznovrstnih likovnih pristopov ter svobode raziskovanja v iskanju lastnega osebnega izraza dijaka.

Didaktična priporočila: V okviru tematskega sklopa likovni jezik učitelj spodbudi dijake k raziskovanju osnovnih konceptov likovnega jezika, kot so linija, točka, oblika, barva, ploskev, svetlo temno, prostor. Razumevanje teh konceptov je ključno za razvoj ustvarjalnosti. Ustvarjalni proces se pri likovnem izražanju prične z opazovanjem pojavov v naravi in okolju našega bivanja. Na podlagi prepoznanih pojmov likovnega jezika pridobljenih z opazovanjem učitelj spodbudi dijake, da razpravljajo o tem, kako umetniki uporabljajo likovni jezik v svojih delih in kako lahko dijaki to uporabijo v svojem ustvarjalnem procesu. Učitelj dijake uči sistematično prepoznati lastnosti likovnih prvin in opredeliti likovne spremenljivke, ki so v posameznih delih dominantnejše. Učitelj usmerja dijake v prepoznavanje različnih načel likovnega reda in jih sistematično kvalitativno ovrednotiti. Dijaki poglabljajo občutek za povezovanje pojmov likovnega jezika z likovnim prakticiranjem. Preko likovnega prakticiranja učitelj dijake usmerja v razumevanje različnih načinov uporabe likovnega jezika pri likovnem izražanju in k izgrajevanju lastnega likovnega izraza. Učitelj dijake usmerja k sistematičnemu in analitičnemu opazovanju likovnega jezika v umetniških delih ter k vrednotenju lastnih likovnih izdelkov in likovnih izdelkov vrstnikov. V gimnaziji dijaki povežejo vsa znanja likovnega jezika, pri tem pa razvijajo tudi zmožnosti kompleksnejše likovne analize različnih likovnih struktur. V gimnaziji učitelj spodbuja dijake k razumevanju in osmišljanju pojmov likovnega jezika tudi znotraj sodobne likovne prakse, na primer v performans-u, instalaciji, videu, body art-u.

Didaktična priporočila: V okviru tematskega sklopa Likovni jezik učitelj med demonstracijo likovnih tehnik pojasni uporabo različnih elementov likovnega jezika in njihov vpliv na končni likovni izdelek. Izražanje z različnimi likovnimi mediji in tehnikami dijakom omogoča raziskovanje in eksperimentiranje s koncepti likovnega jezika. Dijaki analizirajo uporabo likovnih elementov in njihovih lastnosti pri oblikovanju likovnih kompozicij. Dijaki se z likovnim prakticiranjem izražajo na vseh področjih likovne umetnosti: v risbi, grafiki, kiparstvu, slikarstvu, oblikovanju notranjega in zunanjega prostora ter na področjih grafičnega, industrijskega in modnega oblikovanja.

1. TOČKA: Dijaki se s točkami izražajo na vseh področjih likovne umetnosti: v risbi, grafiki, kiparstvu, slikarstvu, arhitekturi in na področju oblikovanja. Spoznavajo različne oblike točk (odprta, zaprta) in značilnosti njihovega psihološkega učinkovanja, kar znajo opredeliti v priznanih umetniških delih, v lastnih likovnih izdelkih in izdelkih vrstnikov. S točkami znajo ustvariti poudarke in napetosti v vizualnih strukturah. Točke uporabljajo za prikazovanje oblik in ploskev, v katerih lahko prikazujejo površine s kombinacijo točkovnih in linijskih rastrov. Z rastri dosegajo učinke svetlostnih razlik, prehodov med svetlostnimi razlikami, iluzije reliefnosti in prostora ter učinke različnih barvnih vrednosti. S točkami upodobijo teksture na oblikah v različnih kombinacijah likovnih upodobitev in v različnih likovnih področjih.

2. LINIJA: Dijaki se z linijami izražajo na vseh področjih likovne umetnosti: v risbi, grafiki, kiparstvu, slikarstvu, arhitekturi in na področju oblikovanja. Spoznavajo različne oblike linij (aktivno, medialno, pasivno, formalno, neformalno) in značilnosti njihovega psihološkega učinkovanja. Različne linije uporabljajo za prikazovanje ploskev, oblik, volumnov, prostora in tekstur. Pri uporabi linij znajo opredeliti njihove lastnosti: velikost, smer, število, gostota, položaj, teža. S spreminjanjem števila in gostote linij prikazujejo svetlo-temni kontrast. S spreminjanjem velikosti, smeri in položajev znajo oblikovati globinska vodila za gradnjo iluzije volumna in prostora na dvodimenzionalni ploskvi. Z linijami oblikujejo likovno kompozicijo s pomočjo načel likovnega reda: ritem, kontrast, harmonija, mersko sorazmerje, ravnovesje, dominacija in enotnost. Zgled dejavnosti: RISBA: LINEARNA PERSPEKTIVA

2. LINIJA: Likovne prvine: Oblikujejo risbo linearne perspektive z dvema očiščema, pri čemer znajo opredeliti likovne elemente in njihovo soodvisnost. Linija je kot orisna likovna prvina, ploskev in prostor sta kot orisana likovna prvina. Dijaki preko linearne perspektive vrednotijo zgradbo likovnih elementov v kompoziciji in nadgradijo znanje o globinskih vodilih ter njihovi vlogi pri oblikovanju iluzije plastične oblike teles in prostora.

2. LINIJA: Likovne spremenljivke: Izpostavijo likovne spremenljivke, ki so pri oblikovanju linearne perspektive dominantnejše: položaj, velikost, smer in teža. Ob tem upoštevajo vpliv velikosti, položaja in smeri likovnih elementov na vizualno težo, na gradnjo globinskih vodil pri oblikovanju iluzije volumna in prostora na dvodimenzionalni ploskvi.

2. LINIJA: Načela likovnega reda: Izpostavijo načela likovnega reda, ki so pri oblikovanju linearne perspektive dominantnejši: ravnovesje, mersko sorazmerje, dominacija in enotnost. V svojih izdelkih prikažejo dinamično in statično ravnovesje, proporce oblik in obliko kompozicije. V kompoziciji določijo dominanto ter opredelijo različne harmonije in kontraste.

3. PLOSKEV: Upodabljajo ploskev v kombinaciji z drugimi prvinami. S spoznavanjem in vrednotenjem lastnosti ploskev v priznanih delih, v lastnih likovnih delih in delih vrstnikov poglabljajo razumevanje vloge ploskev pri gradnji kompozicije. Pri oblikovanju slikovnih površin znajo ploskve med seboj kombinirati na različne načine: npr. s prekrivanjem, z ukrivljanjem in s prepletanjem. Ploskev je kot gradnik kiparskega in arhitekturnega prostora.

4. BARVA: Spoznavajo različne barvne sisteme in poglabljajo znanja o barvnih lastnostih. Poznajo barvni krog, spoznajo barvno telo in ponovijo barvne dimenzije: barvnost, svetlost, čistost. Barvne dimenzije razložijo na primerih priznanih umetniških del, na lastnih izdelkih in na izdelkih vrstnikov. Barvne lastnosti uporabijo v lastnih likovnih izdelkih. Spoznajo barvno simboliko, jo uporabijo pri oblikovanju lastnih izdelkov in pojasnijo v drugih likovnih delih. Z likovnim prakticiranjem poglabljajo znanja o barvnih kontrastih in barvnih harmonijah, vrednotijo umetniška dela, lastne izdelke in izdelke vrstnikov. S spreminjanjem barvnosti, svetlosti in nasičenosti barve prikazujejo iluzijo prostora. Znanje nadgrajujejo z barvno modelacijo in modulacijo, z zračno in barvno perspektivo. Zgled dejavnosti: SLIKARSTVO: BARVNA MODULACIJA

4. BARVA: Likovne prvine: Z barvno modulacijo naslikajo tihožitje, pri čemer znajo opredeliti likovne prvine in njihovo soodvisnost. Znajo izpostaviti likovne prvine, ki so pri oblikovanju barvne modulacije dominantnejše in poznajo njihovo medsebojno odvisnost: barva in svetlo-temno kot orisna likovna elementa ter oblika in prostor kot orisana likovna elementa. Vrednotijo zgradbo likovnih elementov v kompoziciji in nadgradijo znanje o globinskih ključih ter njihovi vlogi pri oblikovanju plastične oblike teles in prostora. Nadgradijo znanje o likovni prvini oblika in znajo pojasniti značilnosti razmerij oblika - lik - forma. Nadgradijo znanje nauka o barvah in barvnih kontrastih z barvno modulacijo in pri tem upoštevajo, da tople barve uporabljajo za osvetljene dele slike in hladne barve za zatemnjene dele slike.

4. BARVA: Likovne spremenljivke: Izpostavijo likovne spremenljivke, ki so pri slikanju tihožitja v barvni modulaciji dominantnejše: položaj, velikost, smer in tekstura. Pri gradnji likovne kompozicije so pozorni na vpliv velikosti in položaja oblik na vizualno težo ter njihov vpliv na gradnjo globinskih ključev pri oblikovanju iluzije volumna in prostora na dvodimenzionalni ploskvi.

4. BARVA: Načela likovnega reda: Izpostavijo načela likovnega reda, ki so pri oblikovanju tihožitja v barvni modulaciji dominantnejši: mersko sorazmerje in kontrast. Pozornost posvečajo proporcem oblik in njihovim medsebojnim razmerjem ter obliki kompozicije kot celote. V kompoziciji določijo dominanto ter opredelijo različne kontraste: oblik, barv, velikosti, smeri, svetlo-temno in drugo. Toplo-hladni in svetlo- temni kontrast uporabijo v barvni modulaciji za prikaz svetlobe in sence. Znotraj barvne modulacije opredelijo ritem stopnjevanja.

5. SVETLO – TEMNO: Svetlo temni kontrast nadgradijo s poznavanjem svetlostnih ključev in njihovo uporabo v lastnih kompozicijah. Svetlostne ključe (valeurje) prepoznajo in opredelijo v priznanih umetniških delih, v lastnih likovnih izdelkih in izdelkih vrstnikov. V svojih likovnih izdelkih izpeljejo stopnjevanja tonskih vrednosti. Odvisno od smeri svetlobnih žarkov uporabijo različne vrste senc za oblikovanje plastične oblike teles in prostora (vpliv smeri svetlobnih žarkov na plastični videz predmeto). Volumen in prostor oblikujejo z opazovanjem in upodobitvijo svetlobe in sence. S poznavanjem vizualnega učinka svetlobe in sence v kiparstvu in arhitekturi le tega upoštevajo pri oblikovanju volumna in prostora. Zgled dejavnosti: SLIKARSTVO: TONSKO SLIKANJE

5. SVETLO – TEMNO: Likovne prvine: Oblikujejo kompozicijo in pri tem opredelijo likovne prvine in njihovo soodvisnost. Izpostavijo likovne prvine, ki so pri oblikovanju strukture likovnega izdelka dominantnejše: linija in svetlo – temno kot orisni likovni prvini ter oblika in prostor kot orisani likovni prvini. Z oblikovanjem svetlostnih odtenkov in oblikovanjem senc zgradijo iluzijo prostora in volumna na dvodimenzionalni ploskvi. Svetlostni ključ - valeur poiščejo v kompoziciji priznanih umetniških del, v lastnem likovnem izdelku in v izdelkih svojih vrstnikov.

5. SVETLO – TEMNO: Likovne spremenljivke: Izpostavijo likovne spremenljivke, ki so pri oblikovanju kompozicije dominantnejše: velikost, število, položaj in teža. Pri gradnji vizualne teže uporabijo velikost in položaj oblik. Znanje nadgrajujejo s povezovanjem likovnih spremenljivk: velikost in število pri gradnji dominacije v slikovnem polju. Likovni spremenljivki smer in velikost uporabijo kot globinski ključ.

5. SVETLO – TEMNO: Načela likovnega reda: Izpostavijo načela likovnega reda, ki so pri tonskem slikanju pomembnejši: kontrast, ritem in dominacija. Nadgradijo znanje s pojmi dominacije oblike v likovnem delu. V kompoziciji gradijo dominacijo z velikostjo in številom oblik, velikost in smeri elementov ter opredelijo različne kontraste: oblik, velikosti, smeri, svetlo-temno in drugo. Ob tem vrednotijo zgradbo stopnjevanja svetlostnih odtenkov in nadgradijo znanje o razumevanju ritma v slikovni površini. Upoštevajo ritem stopnjevanja, ki se pojavlja: v stopnjevanju svetlostnih odtenkov barve, sivinskih odtenkih ter v stopnjevanju velikosti likovnih prvin.

6. PROSTOR: Z različnimi principi oblikujejo iluzije plastičnih oblik teles in prostora na dvodimenzionalni ploskvi. Poznajo globinske ključe in jih opredelijo v priznanih umetniških delih, v lastnih likovnih izdelkih in v likovnih izdelkih vrstnikov. V svojih likovnih izdelkih oblikujejo iluzijo volumna in prostora z zakonitostmi globinskih ključev, v povezavi s prostorskimi učinki barve, svetlobe in sence. S poznavanjem principov oblikovanja mase v volumen in prostor lahko le te opredelijo v znanih kiparskih in arhitekturnih delih. Z uporabo materialov oblikujejo realni tridimenzionalni volumen in prostor. Zgled dejavnosti: KIPARSTVO: SKELETNI KIP – ČLOVEŠKA FIGURA

6. PROSTOR: Likovne prvine: Oblikujejo človeško figuro v tehniki upogibanja žice in pri tem opredelijo likovne prvine in njihovo soodvisnost. Izpostavijo likovne prvine, ki so pri oblikovanju skeletnega kipa dominantnejše: linija kot orisna likovna prvina ter ploskev, oblika in prostor kot orisani likovni prvini. Z žico kot likovno prvino - linijo, oblikujejo ploskve, ki tvorijo tridimenzionalno formo in znajo razložiti pojma pozitivni in negativni kiparski prostor.

6. PROSTOR: Likovne spremenljivke: Izpostavijo likovne spremenljivke, ki so pri oblikovanju skeletnega kipa dominantnejše: velikost, položaj in tekstura. Pri gradnji merskega sorazmerja, so pozorni na vpliv in velikosti položaja oblik. Vrednotijo strukturo žičnatih ploskev in novonastalo teksturo.

6. PROSTOR: Načela likovnega reda: Izpostavijo načela likovnega reda, ki so pri oblikovanju skeletnega kipa dominantnejši: mersko sorazmerje in ravnovesje. Pri delu upoštevajo dinamično in statično ravnovesje, proporce oblik in obliko kompozicije. V kompoziciji določijo dominanto ter opredelijo različne harmonije in kontraste: oblik, velikosti, smeri, svetlo-temno in drugo. Ob tem vrednotijo zgradbo likovnih elementov v kompoziciji in nadgradijo znanje o merskem sorazmerju.

7. OBLIKA: Oblike ločijo na naravne, organske in pravilne geometrijske. Zamejijo jih z osnovnimi orisnimi likovnimi prvinami: s točkami, barvami, z različno svetlimi in temnimi linijami kadar gre za dvodimenzionalne oblike, ali ploskvami, ki omejujejo tridimenzionalne oblike. Pozorni so na odnos figure in ozadja ter na pojme oblika – lik - forma. Oblike simbolično opredelijo kot mehke, tople, hladne, trde, hrapave in jih povezujejo, saj sta oblika in barva v likovnih delih ekspresivno povezani. Zgled dejavnosti: GRAFIČNO OBLIKOVANJE: MONOGRAM

7. OBLIKA: Likovne prvine: Oblikujejo osebni zaščitni znak, pri tem opredelijo likovne prvine in njihovo soodvisnost. Izpostavijo likovne prvine, ki so pri oblikovanju monograma dominantnejše: linija in svetlo – temno kot orisni likovni prvini ter ploskev in oblika kot orisani likovni prvini. Oblikujejo dopolnjujoče oblike črk z izmenjevanjem črnih in belih ploskev. Tipografske elemente povežejo s predmetnim oziroma nepredmetnim grafičnim dodatkom. Pri oblikovanju nadgrajujejo znanje z abstrahiranjem in s stilizacijo neposredno prepoznavnih motivov.

7. OBLIKA: Likovne spremenljivke: Izpostavijo likovne spremenljivke, ki so pri oblikovanju osebnega zaščitnega znaka dominantnejše: velikost, položaj, število in smer. Pri likovnem oblikovanju so pozorni na vpliv velikosti, smeri, števila in položaja oblik pri gradnji enotnosti oblik in njihovega merskega sorazmerja. Vrednotijo strukturo ploskev in odnose med lastnostmi oblik. Upoštevajo simbolne vrednosti oblik, smeri, velikosti, položaja likovnih elementov.

7. OBLIKA: Načela likovnega reda: Izpostavijo načela likovnega reda, ki so pri oblikovanju monograma dominantnejša: mersko sorazmerje (zlati rez), dominacija, kontrast in enotnost. V kompoziciji gradijo dominacijo oblike, velikost in smeri elementov. Ob tem vrednotijo zgradbo likovnih elementov v kompoziciji in nadgradijo znanje o merskem sorazmerju.