Predstavitvene tehnike

Prve predstavitve je človek oblikoval že v naravnem okolju, nato pa jih je prenesel na predmete in v grajeni prostor. Pred antiko je uporabljal medije, kot je papirus, ki ga je v antiki nadomestil pergament, po renesansi pa papir, ki so ga izumili na Kitajskem. Različne klasične predstavitvene tehnike so bile vpeljane po renesansi in so doživele vrhunec z industrijsko revolucijo ter razvojem digitalnih medijev konec 20. stoletja. Uporaba klasičnih predstavitev se ni končala s pojavom sodobnih medijev. Nova orodja in mediji še vedno temeljijo na ročnem delu. Elektronski svinčniki omogočajo risanje na zaslon ali v 3D prostoru. Pred nami je tretji vrhunec predstavitvenih tehnik, ki jih bomo vodili z besedo. Klasične tehnike so se prilagodile in dopolnile z orodji, ki omogočajo ustvarjanje natančnih risb, modelov in maket. Danes kombiniramo tradicionalne in digitalne metode za doseganje optimalnih rezultatov v različnih medijih.

Dijak se v prvi učni temi seznani z osnovnimi risarskimi sredstvi, ki osmišljajo prostoročno in z geometrijskim orodjem načrtovano enostavno predstavitveno risbo, ki jih spozna in uporabi (pisnost za prihodnost) (2.3.1.1). Na temelju lastnega čutnega zaznavanja spozna klasična risarska orodja, okolja in papirje. Ko pojme izkustveno pregleda (Izkustveno učenje) (5.3.5.1) in opredeli (opiše), jih v nadaljevanju uporabi pri lastnem načrtovanju novih predstavitvenih vzorcev in enostavnih likovno-oblikovnih predstavitvah.

Primarno pridobljena likovno-oblikovna predstavitvena znanja predstavlja prostoročna predstavitvena risba , ki jo v nadaljevanju nadgradi z risbo, ki je oblikovana z geometrijskim orodjem (z dvema trikotnikoma in šestilom). Izkušnjo, pridobljeno pri prostoročnem risanju, uporabi tudi pri obravnavi pisave (izražanje v umetnosti in z umetnostjo,) (1.3.3.1). Napiše tako eno- kot dvedebelinsko pisavo. Pri risanju z geometrijskim orodjem se sooči z natančnostjo , ki je izraz standardov , ki določajo tako risbo . Poleg risb in pisave pa obravnava tudi enostavne 3D modele , pri katerih poleg vidnega tudi haptično zazna in opredeli prostor (samozavedanje) (3.1.1.2).

Ko dijak doseže predvideni standard pa lahko svoja spoznanja iz fizičnega prostora risb, pisav in enostavnih modelov prenese tudi v tako imenovani računalniški generiran prostor računalniško podprtega načrtovanja (CAD).

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Didaktična priporočila za prvo učno temo se osredotočajo na razvoj temeljnih veščin predstavitvenega risanja, uporabo risarskih orodij in spoznavanje osnov likovno-oblikovne predstavitve. Dijak skozi izkustveno zaznavanje spoznava klasična risarska sredstva, različne vrste papirjev in osnovne risarske tehnike, tako prostoročne kot geometrijsko načrtovane. Na podlagi teh spoznanj se postopno uvaja v kaligrafijo ter risanje eno- in dvedebelinskih pisav. Natančnost, ki jo zahteva risanje s pomočjo geometrijskih orodij, ga usposablja za razumevanje standardiziranih tehničnih risb. S tem pridobi znanja, ki mu omogočajo prehod od fizičnih risarskih podlag k računalniško podprtemu načrtovanju. Povezava z drugimi predmeti je ključna za celostno razumevanje tematike. Risanje in slikanje prispevata k razvijanju izražanja skozi različne tehnike, informatika omogoča prehod v digitalno ustvarjanje, matematika pa prispeva k razumevanju geometrijskih zakonitosti. Tako dijaki ne le pridobijo specifične risarske veščine, temveč tudi razumejo njihovo širšo rabo v umetniških, tehničnih in digitalnih okoljih. Organizacija vsebine je prilagojena potrebam dijakov, saj se izhaja iz enostavnih nalog, ki vključujejo različno predstavitveno prakso, prostoročne črte in risbe, kaligrafske pisave ter tehnično risanje osnovnih geometrijskih teles. Nadaljuje se z določanjem meril in oblikovanjem prostorskih modelov, kar omogoča postopno usvajanje vsebin. Dijaki se na podlagi pridobljenih znanj vključujejo tudi v izbirne vsebine, kot so sodobna računalniška orodja za risanje, programi CAD ter 3D modeliranje. Metode dela so raznolike in prilagojene različnim učnim stilom.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Poleg klasičnih predavanj in demonstracij je velik poudarek na praktičnem delu, pri katerem dijaki skozi projekte in individualne naloge razvijajo lastne rešitve. Mentorji jih spodbujajo k eksperimentiranju, razvijanju kreativnosti in raziskovanju različnih materialov ter tehnik. Pri tem se upošteva tudi individualne sposobnosti in potrebe dijakov, s čimer se zagotavlja prilagodljiv učni proces. Pomemben del poučevanja sta tudi refleksija in evalvacija dela. Dijaki se navajajo na samostojno vrednotenje svojega napredka, hkrati pa učitelji redno dajejo povratne informacije in prilagajajo metode glede na odzive dijakov. Ocenjevanje vključuje tako praktične izdelke kot pisne in ustne preizkuse, pri čemer se ocenjuje tehnična natančnost, ustvarjalnost in sposobnost uporabe znanj v različnih predstavitvenih situacijah. Podpora dijakom vključuje dostop do ustreznih učnih pripomočkov, kvalitetne učne vire ter spodbujanje k sodelovanju v projektih in razstavah, ki omogočajo apliciranje pridobljenih veščin v širšem merilu. Šola se povezuje s strokovnjaki iz prakse, organizira obiske razstav in omogoča uporabo sodobnih digitalnih orodij. Dijaki, ki kažejo posebne talente ali imajo specifične izzive, prejmejo dodatno podporo in prilagojene naloge, ki jim omogočajo razvoj njihovih sposobnosti v lastnem tempu. Poudarek je tudi na interdisciplinarnem pristopu, pri čemer se likovno izražanje povezuje s tehničnimi in digitalnimi znanji. Dijaki razvijajo kompetence, ki jim omogočajo kritično presojo in kreativno uporabo likovnih izraznih sredstev. Na ta način so pripravljeni na nadaljnje izobraževanje in delo na področjih, na katerih se prepletajo umetnost, tehnologija in oblikovanje.

1. Ključni cilji učne teme: Dijak se pri predmetu predstavitvene tehnike ob prvi učni temi seznani, spozna in uporabi osnovna risarska sredstva, ki osmišljajo prostoročno in z geometrijskim orodjem načrtovano enostavno predstavitveno risbo. Na temelju lastnega čutnega zaznavanja spozna klasična risarska orodja, okolja in papirje. Ko pojme izkustveno pregleda in opredeli (opiše), jih v nadaljevanju uporabi pri lastnem načrtovanju novih predstavitvenih vzorcev in enostavnih likovno-oblikovnih predstavitev. Primarno pridobljena likovno-oblikovna predstavitvena znanja predstavlja prostoročna predstavitvena risba , ki jo v nadaljevanju nadgradi z risbo, ki je oblikovana z geometrijskim orodjem (z dvema trikotnikoma in šestilom). Izkušnjo, pridobljeno pri prostoročnem risanju, uporabi tudi pri obravnavi pisave . Napiše tako eno- kot dvedebelinske pisave. Pri risanju z geometrijskim orodjem se sooči z natančnostjo , ki je izraz standardov , ki določajo tako risbo. Poleg risb in pisave pa obravnava tudi enostavne 3D modele , pri katerih poleg vidnega tudi

Haptično zazna in opredeli prostor.: Ko dijak doseže predvideni standard, lahko svoja spoznanja v izbirnem nadstandardu iz fizičnega prostora risb, pisav in enostavnih modelov prenese tudi v tako imenovani računalniško generirani prostor načrtovanja.

1.1 Povezave z drugimi predmeti in interdisciplinarni pristop: Učne vsebine prve učne teme predmeta predstavitvene tehnike so zelo povezljive z vsebinami predmetov risanje in slikanje , v izbirnem delu tudi s predmetom informatika, pri elementih tehnične risbe pa tudi z vsebinami predmeta matematika oziroma vsebinami učnega poglavja geometrija .

2. Organizacija vsebin in sistematika dela: Učni načrt predmeta je strateški dokument. Sam po sebi je vsebinsko, organizacijsko, pojmovno in ne nazadnje tudi didaktično zelo kompleksno sestavljen . Delo z mladostniki pa zahteva enostavnejši in predvsem premišljen pristop , ki poleg načrtovanih vsebin in njihovega obsega zahteva tudi premišljeno aktivno

Učne vsebine prve učne teme so:: » predstavitvena praksa in zaznave ( čutila ),

Učne vsebine prve učne teme so:: klasična risarska orodja, okolja in papirji,

Učne vsebine prve učne teme so:: prostoročne črte in risbe v različnih predstavitvenih situacijah,

Učne vsebine prve učne teme so:: kaligrafske eno- in dvedebelinske pisave ( sporočila ),

Učne vsebine prve učne teme so:: tehnično narisani geometrijski 2D in 3D objekti,

Učne vsebine prve učne teme so:: mere narisanih elementov ter določanje merila,

Učne vsebine prve učne teme so:: oblikovanje prostorskih modelov ( maket ).

Izbirne vsebine: » Sodobna računalniško podprta programska in strojna orodij a ( npr. e-tablice, 3D e-svinčnik, programi CAD in CAM ) Učitelj lahko ključne vsebine združi in/ali poveže ali preplete tako, da lažje organizira izbrane oblike dela: npr. pri povezavi učnih poglavij 1.1, 1.2 in 1.3, če dijaki izdelujejo ZIN (miniaturno knjižico), učitelj lahko izvede projekt tako, da zanj porabi tri do skupno šest pedagoških ur. Število ur je povezano s tem, koliko je vsebina obravnavana splošno in koliko specifično, ciljno in praktično. Če učitelj pri projektni obliki dela tehnična risba, načrt in maketa smiselno združi in poveže (preplete) poglavja 1.5, 1.6 in 1.7, to pomeni, da združi učne enote v tri ure skupne obravnave in tri ure vaj, kar pa je skupno šest ur pedagoške obravnave ali npr. tri tedne dela v šoli. Pri tem velja omeniti ključne strokovne termine (ključnike), ki jih dijaki srečajo v učnih gradivih, razlagi in ob delu.

Čutila:: » sluh, vid, vonj, tip, vlaga, temperatura, gibanje zraka.

Risala in pisala:: » svinčniki, flomastri, rapidografi,

Risala in pisala:: trikotniki, šestila, šablone,

Risala in pisala:: papirji različnih formatov, velikosti in teže.

Prostoročna risba:: » skica, kroki, strip, karikatura, ilustracija, konstrukcijska risba.

Kaligrafija:: » eno- in dvedebelinske pisave,

Kaligrafija:: pisave velikih črk – kapitala, rustika, uniciala,

Kaligrafija:: pisave malih črk poluniciala, fraktura, tekstura,

Kaligrafija:: inicialka, okrasje in miniatura.

Tehnična risba:: » predstavitvena črtna risba,

Tehnična risba:: risba v merilu – načrt,

Tehnična risba:: 2D geometrija ( mnogokotniki ),

Tehnična risba:: 3D geometrija (osnovna geometrijska telesa ).

Mere narisanih elementov:: » kotirne črte,

Mere narisanih elementov:: oznake in številke mer,

Mere narisanih elementov:: določanje merila.

3D modeli:: » maketa, plašč makete, gabarit makete,

3D modeli:: oblikovanje z odvzemanjem ali dodajanjem materiala ( papir, glina, umetni materiali ).

Haptične zaznave:: » izdelava prostorskih modelov in maket.

Standardi tehničnih črt:: » na papirju ( ISO ) in v računalniških okoljih ( CAD ).

Sistematičnost in postopnost: Dijaki naj sistematično in postopno pridobijo splošne in nato specifične kompetence. Dijak naj najprej opazuje in spozna elemente, se o njih pogovarja, j ih nato uporabi in s tem postane kompetenten na najbolj elementarni ravni likovno-oblikovnega izražanja, kar je povezano z risbo, ki jo uporabi od ideje do izdelka. Na primer spozna vrste papirjev tako, da jih opazuje , prime v roke, predstavi na delovnem listu predvsem zato, da jih prepozna (poimenuje), nato uporabi pri različnih tehnikah risanja in z različnimi risarskimi sredstvi in tudi, kar je še posebej pomembno, da jih poveže z lastnimi izkušnjami in kasneje uporabitudi pri drugih predstavitvenih situacijah , različnih predmetih in nalogah. Temu lahko tudi rečemo, da predstavitvena sredstva prepozna na podlagi ogleda, dotika in premisleka, pa tudi z uporabo. Lahko pa je pri tem tudi celostno ali okoljsko kritičen , ko na primer uporabi ekološke papirje.

3. Didaktične strategije, metode in oblike dela: Učne metode poučevanja in učenja ( predavanja, diskusije, praktično delo, projekti itd .) Prvo načelo metode poučevanja je vodenje dijaka od splošnega h konkretnemu pogledu in izkušnji. Če je delo najprej naravnano k informiranju in pregledu možnosti, pa se nadaljuje z izborom možnosti izvedbe in ne nazadnje s praktično uporabo sredstev in metod dela, npr. ko dijak spozna nekaj osnovnih risarskih tehnik, dobi nalogo oz. vprašanje, katero tehniko bi uporabil za določeni namen. Dijak tehniko lahko izbere sam ali mu pri tem pomaga mentor. Pot izbora pa kasneje pomaga pri vrednotenju dela. Prilagajanje metod različnim učnim stilom ( potrebe večine in posameznih dijakov ) Ko je dijak doseže predvideni standard, se ga spodbudi, da širše razvije močna področja. Ravno tako pa se ga spodbudi, da vadi na področjih, ki mu niso blizu ali so mu manj poznana ter pri njih morda nima konkretnih in širših izkušenj.

Časovni obseg prve učne teme: Učne teme / vsebine Skupna obravnava Vaje 1. Predstavitvena praksa in zaznave ( čutila ) 1 0 2. Klasična risarska orodja, okolja in papirji 1 1 3. Prostoročne črte in risbe v različnih predstavitvenih situacijah 2 2 4. Kaligrafske eno-debelinske in dve-debelinske pisave ( sporočila ) 2 2 5. Tehnično narisani geometrijski 2D in 3D objekti 1 1 6. Mere narisanih elementov ter določanje merila 1 1 Izbirne vsebine 7. Oblikovanje prostorskih modelov 1 1 8. Sodobna računalniško podprta programska in strojna orodja 1 2 Skupaj ur 10 10 Učitelj je avtonomen pri razporejanju in organizaciji posameznih izvedbenih ur. Pomembno je, da z dijaki doseže zastavljene cilje in standarde. Prikazani razpored posameznih ur le nakazuje možno delitev izvedbenih ur, izvedba pa naj temelji na premišljenem načrtovanju, povezovanju in prepletanju izbranih vsebin in ciljev.

5. Namen in udejanjanje skupnih ciljev: Skupni učni cilji in namen ( učna tema – učni sklop ali učna ura ) Z obravnavo pisav in lepopisja dijak razvija in poglobi odnos do jezika in jezikovnega izražanja. Pri rabi papirjev in risarskih sredstev se seznani z vprašanji trajnostnih materialov. Kultura sedanja, ki jo sreča pri osnovah risanja in lepopisja, pozitivno vpliva na zdravje in dobrobit dijaka. Ko osnovna digitalna orodja uporabi pri začetnih predstavitvenih temah, osmisli digitalno kompetentnost . Enostavne likovno-oblikovne predstavitve lahko plasira v širši, npr. šolski prostor (na novoletni bazar), in se tako sreča s prvimi tržnimi iniciativami.

Specifične kompetence , ki jih dijaki pridobijo: Da je dijak kompetenten, pomeni , da se sam odloči , kakšne risarske podlage, risarska sredstva in vrste risb bo izbral, ko bo v izvajal in razvijal predstavitveno risbo in druge predstavitvene izraze. Lahko jih obvlada na ravni minimalnega standarda . Je dober ali prav dober v izvedbi nalog. Lahko pa je odličen

Strategije za spodbujanje motivacije in angažiranosti učencev: Prva raven spodbude je, če dijak uspe izdelati nalogo v predvidenem času . Še bolj spodbudno za dijake je, če se njihova dela oziroma dosežke širše aktualizira , npr. sproti, med šolskim letom, po zaključenem učnem poglavju

Postavljena razstava je zelo dober stimulans.: Izdelek ZIN (miniaturna knjižica) je zanimiv izdelek za prodajo na šolskem bazarju, ki ga dijaki v šoli pripravijo v času božičnih praznovanj, pridobljena sredstva od prodaje pa namenijo dijaški skupnosti v šoli za njene dejavnosti in s tem pridobijo socialno izkušnjo participacije v družbeno okolje. Prilagoditve za dijake s posebnimi potrebami načeloma opredeli šolska svetovalna služba in drugi strokovnjaki. Delo v razredu ali skupini se prilagodi tem ugotovitvam. Pri dijakih s posebnimi potrebami se delo naravna tako, da učitelj spodbudi močna področja in razvija šibka področja znotraj minimalnega standarda ali višje , ko je napredek možen. V današnji populaciji mladostnikov je veliko takih, ki imajo jezikovne motnje pri pisanju in branju. Pri tem je značilno, da so ti mladostniki v otroštvu običajno bolje razvili likovno-oblikovni potencial in so boljši pri risanju in oblikovanju. Običajno pri risbi nimajo primanjkljaja. Lahko so v tem tudi nadpovprečni. Pravilna obravnava pisav , ki vključuje razlago njenega nastanka, in primerno izbrane vaje pisanja lahko

Posameznemu dijaku pomagajo pri premagovanju jezikovnih težav .: Delo z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in opremo za računalniško podprto načrtovanje (CAD) ni namenjeno samo (naj)boljšim dijakom, čeprav lahko predstavlja nekatera nadstandardna znanja in kompetence. V pedagoški praksi je jasno uveljavljeno, da nekateri dijaki jezikovne težave lažje premagujejo s pomočjo računalniških orodij, ki jih uporabijo vse do mature. Zato je pomembno, da informacijsko- komunikacijsko tehnologijo in orodja za računalniško podprto načrtovanje v smiselnem obsegu vključimo v delo na vseh ravneh.

7. Kriteriji vrednotenja dela, refleksija in evalvacija: Tako kot sta postopnost in sistematičnost pomembni za organizacijo dela, so uravnoteženost, primerjava in razlikovanje pomembni pri kriterijih za vrednotenje.

Priporočila za redno refleksijo dela učitelja in dijakov: Prva ugotovitev je ta, da refleksijo lahko vidimo pri doseženih rezultatih (ocenah). Če je delo smiselno organizirano, pravilno predstavljeno in ne preobsegajoče, da ga dijaki lahko izpeljejo v izbranem času , je to lahko znak, da delo poteka dobro. Refleksija je vidna, če so doseženi rezultati prikazani na različnih ravneh. Najprej v osebni mapi dijaka (listovnik), nato pa tudi na priložnostnih razstavah v šoli ali na spletnih straneh šole. Da se jo tudi meriti, npr. projektni pregled zapiskov dijakov pokaže, kako dijaki projektno urejajo gradiva, uporabljajo izkušnje iz poglavja kaligrafija pri urejanju zapiskov idr. Zbiranje povratnih informacij in prilagoditve na podlagi povratnih informacij Povratne informacije se zbirajo sproti, v razredu pri predmetu, v oddelčni skupnosti, v stiku s starši in v šoli – splošno in ustno. Pregledno in uporabno pa vrednotenje postane takrat, ko se zapiše v različne merljive in primerljive prikaze (linearno, tabelarično, mnenjsko idr.).

8. Preverjanje in ocenjevanje znanja: Metode in oblike ocenjevanja ( pisno, ustno, projektne naloge itd .) Delo v prvem učnem poglavju je prvenstveno naravnano k različnim oblikam dela. Delo lahko učitelj vrednoti kot izdelek; pri posameznih izdelkih lahko vrednoti tudi procesno pot, kar je opredeljeno kot projektno delo . V likovno-predstavitvenih rešitvah pa tudi kompozicijo, torej kvalitete postavitve vsebin na likovno- predstavitvene ploskve, čeprav je to izvedbena raven, na kateri dijaki vadijo, pridobijo in poglobijo pri predmetu, kot je likovna teorija. Vsaj enkrat letno je smiselno izpeljati pisno obliko ocenjevanja tako, da dijaki tudi v tej obliki prikaza potrdijo pridobljeno znanje, npr. poznavanje pojmov ali postopkov izbranega poglavja. Pisna oblika je lahko tudi risarske narave (dijak nariše izbrani odgovor).

Merila za ocenjevanje in kriteriji za uspešnost: Merila za ocenjevanje pri posameznih projektnih oblikah dela so naravnana ciljno, npr. pri obravnavi osnov predstavitvenih tehnik v načinih uporabe risarskih predstavitvenih orodij , risarskih spretnosti in avtorski opremi predstavitvenih del. Pri projektnih nalogah, ki povezujejo več učnih ciljev in temeljijo tudi na kreativni noti dijaka, kot je npr. oprema ZIN-a z ilustracijami, ki temeljijo na vsebini ter pripovednosti in sporočilnosti zgodbe. Pri prostorskih risbah prostih kompozicij vrednotimo izraznost standarda , tehnično natančnost , preko katere se izrazi tudi prostorska predstava (vidnost 3D objektov v različnih predstavitvenih prikazih). 9. Učna gradiva in viri (učbeniki, delovni zvezki, digitalni viri idr.) Dijak pri izdelavi nalog uporabi nabor različnih risarskih sredstev (pisal in risal) ter vrst papirjev. Pričakovati je, da imajo dijaki v šoli dostop do specializirane učilnice za predstavitvene tehnike, kjer so na razpolago primerna didaktična sredstva, kot so primerni vzorci pisal in katalogi različnih papirjev, da je dijakom vse te elemente mogoče nazorno predstaviti in z njimi voditi širšo razpravo. Ne smemo pozabiti na primerno pohištvo za pravilno sedenje , mize s primernim naklonom za prostoročno in tehnično risanje in izvajanje kaligrafije. Poudariti je treba, naj si dijaki uredijo primeren delovni prostor tudi doma ali tam, kjer izvajajo določene naloge (npr. primerna namizna svetilka v dijaškem domu). Ker dijak v uvodnem poglavju uporablja vrsto različnih risal, ga je treba seznaniti z lastnostmi teh sredstev. Govor je tudi o različni drži teh pisal , npr. navadne svinčnike držimo pod določenim kotom , tehnične pa

Pravokotno glede na podlago, na katero rišemo.: Dijaka je treba seznaniti in ga ob izvajanju nalog tudi praktično usposobiti, kako naj oblikuje tehnične risbe; kako lahko pravilno doseže vzporednost in pravokotnost, ki sta vodilni načeli geometrijskega risanja in načrtovanja. Seveda z dvema primerno velikima in s primernimi detajli oblikovanima pravokotnima trikotnikoma , ki sta izdelana po standardu ISO. Dijak naj spozna, kako pomembno je šestilo in kako ga lahko uporabi. Tako prostoročno kot tudi tehnično risbo lahko danes narišemo s pomočjo računalniške opreme in programov, npr. dijak lahko skicira na e-tablici , ki je opremljena s primerno programsko opremo, tehnično črto in risbo lahko s programom za računalniško podprto načrtovanje (CAD). Zato pri obravnavi prvega poglavja določene naloge lahko izvede s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije in opreme CAD.

Delovni list – osnovna geometrijska telesa: Delovni list, ki je pripravljen v velikosti A4 je izhodišče za program, ki ga bo dijak izdelal na list A3. Na njem so narisana osnovna geometrijska telesa (kocka, kvader, poševna prizma, pokončna in poševna piramida ter valj). Pri izdelavi programa (risbe) bo dijak spoznal in vadil zakonitosti tehničnega risanja, opremo likovnega dela in merilo ter pojmovno uzavestil posamezne oblike, spoznal elemente označevanja točk in vadil tudi natančnost, spoznal risarska tehnična sredstva in standarde tehničnega risanja.

Projekt ZIN: V projektni nalogi ZIN so lahko združeni elementi naslednjih učnih poglavij: 1.1 Predstavitvena praksa, 1.2 Papirji ter 1.3 Prostoročne risbe; pri njej dijak najprej spozna lastnost zlaganja formata A, ki ga zloži v miniaturno knjižico ZIN, pri tem pa pripravi od 6 do 12 ilustracij – predstavitvenih risb, s katerimi opredeli vsebino miniaturne knjižice. Pri risbah se sreča z različnimi risarskimi sredstvi in tehnikami risanja in pisanja, ko oblikuje naslove in kratke opise v miniaturni knjižici.

Preprosta sestavljena kompozicija: V tem projektu dijak poveže naslednje vsebine: 1.3, ko v prostoročni risbi zasnuje enostavno prostorsko kompozicijo, jo nato izdela v konstrukcijski risbi ter vse skupaj zaokroži v predstavitveni risbi s tušem, ki je obravnavana v učnem poglavju 1.5. Delo lahko nadaljuje z izdelavo 3D modela, ki je obravnavan v učnih poglavjih 1.7 in 1.8, pa tudi kasneje v poglavju 3.0.

Priporočila za dodatno literaturo in gradivo: Poleg obstoječega klasičnega šolskega učbenika predmeta ( Šušteršič Dušan , 2008, Predstavitvene tehnike ), ki je bil prvenstveno pripravljen za dijake umetniške gimnazije – likovna smer, predlagamo tudi uporabo izbranih poglavij iz interaktivnega učbenika e-šolske torbe (i-Učbeniki: Kocjan Matej in Rau Peter s sod., 2015, Likovna umetnost ), ki je v e-obliki namenjen dijakom prvega letnika splošne gimnazije ( https://eucbeniki.sio.si/lum/3172/index.html ).

11. Predlog minimalnega standarda prostora in opreme: Učitelj/-ica z dijaki izvaja vsebine predmeta v primerno opremljeni učilnici za prostoročno in tehnično risanje, ki je opremljen s šestnajstimi (16 ) mizami za izvedbo klasičnih predstavitvenih tehnik, pri katerih so delovne površine mize rahlo nagnjene k dijaku, stoli naj bodo nastavljivi po višini, primerni za tehnično risanje in izvajanje kaligrafije. Prostor naj bo tudi primerno osvetljen (splošna svetloba v prostoru in lokalna osvetlitev pri delovnih mizah). Delovno mestom za učitelja naj bo poleg naštetega, opremljeno z IKT predstavitveno opremo. Prostor pa naj bo opremljen tudi z interaktivnim monitorjem za neposredno demonstracijo predstavitvenega risanja in kaligrafije.