slovenščina kot drugi jezik

Proces opismenjevanja predstavlja eno temeljnih področij zgodnjega šolanja, ki vključuje predopismenjevanje in začetno opismenjevanje. Predopismenjevalne spretnosti se razvijajo z namenom, da učenci pridobijo ustrezno podlago za učenje branja in pisanja. To obsega spodbujanje glasovnega in vidnega zaznavanja ter razvoj finomotoričnih spretnosti in orientacije. Cilj začetnega opismenjevanja je, da učenci berejo in pišejo v slovenskem jeziku.

V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je posebna pozornost namenjena opismenjevanju. Namen le-tega ni le obvladanje tekočega branja in pisanja, temveč razvita zmožnost sporazumevanja v vidnem prenosniku ter razmišljanje, ustvarjanje, učenje in razvedrilo ob zapisanih besedilih. Cilj je omogočiti vsem učencem in učenkam, da spoznajo in dosežejo višjo raven t. i. kritične pismenosti.

: Ta skupina ciljev nima standardov znanja.

Didaktična priporočila: Učenci v začetnem šolskem obdobju nadgrajujejo predopismenjevalne spretnosti, ki so jih predhodno razvijali v predšolskem obdobju in pri madžarskem jeziku. Predopismenjevalne dejavnosti naj bodo organizirane v obliki didaktičnih iger, sodelovalnega učenja in učenja z odkrivanjem. Učitelj spremlja učenčev napredek na področju predopismenjevalnih spretnosti, a jih ne ocenjuje, saj so te pogoj za prehod v začetno opismenjevanje. Predopismenjevalne spretnosti ni potrebno obravnavati sistematično v okviru pouka, saj bodo te dejavnosti celovito in strukturirano obravnavane pri pouku madžarščine. Namesto tega jih učitelj smiselno vključuje v druge učne vsebine (npr. pri besedišču) in s tem bogati učni proces.

Didaktična priporočila: Začetno branje in pisanje v slovenščini potekata zaporedno z opismenjevanjem v madžarščini, ker pomeni, da se učenci najprej opismenijo v madžarščini nato pa še v slovenščini. Zato je pomembno, da učitelj slovenščine kot drugega jezika sodeluje z učiteljem prvega jezika, torej madžarščine. Sistematično se obravnavajo samo tiste črke, ki se razlikujejo v izgovorjavi ali zapisu od madžarskih črk. Pomembno je, da obravnavano črko spoznavajo v kontekstu sočasnega branja in pisanja, kar jim omogoča funkcionalno razumevanje usvajanja črk. Učenci naj bi ob zaključku 2. razreda usvojili tehniko branja in pisanja, v 3. razredu pa naj bi in jo utrjevali in izboljševali. Učenci do konca tretjega razreda tekoče berejo besedila v obsegu najmanj 300 besed. Branje učenca konec tretjega razreda poteka v govorjeni hitrosti, v enakomernem ritmu, brez daljših premorov ali ponovitev že prebranih besed. Branje besedila mora biti natančno in razločno ter razumljivo poslušalcem. Razumevanje prebranega besedila učenec izkaže z ustreznimi odgovori na vprašanja in z aktivnim sodelovanjem o prebranem besedilu, kjer izraža svoje mnenje in povezuje vsebino z lastnimi izkušnjami. V tretjem razredu se učenci navajajo na kompleksnejše pisanje besedil. Učitelj naj pred branjem oz. pisanjem spodbuja učence in učenke k pogovarjanju o tem, čemu beremo oz. pišemo besedila, kako pomembno je branje oz. pisanje v vsakdanjem življenju, kaj je potrebno za učinkovito branje oz. pisanje in kako se pripravimo na branje oz. pomen branja oz. pisanja v vsakdanjem življenju ter razvijajo motivacijo za ti sporazumevalni dejavnosti.

Didaktična priporočila: Z namenom spremljanja napredka pri procesu opismenjevanja učenci pišejo tudi nareke in prepisujejo kratka besedila. Učenci narekov in prepisov ne pišejo, da bi njihove izdelke učitelj ocenjeval, ampak jih pišejo predvsem za vajo (pozornost je usmerjena na napake s področja glasovnega zavedanja: izpuščena/dodana/zamenjana črka; napake s področja šibkega znanja oz. neznanja: besede s kritičnimi glasovi (npr., p/b, t/d, k/g, š/ž, lj, nj,), besede s črkami, ki se v zapisu in/ali izgovorjavi razlikujejo od madžarskih črk (npr. a, e, č) in druge napake.