slovenščina kot drugi jezik

Tema obravnava cilje predopismenjevanja in začetnega opismenjevanja. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju se sočasno prepletajo sporazumevalne zmožnosti poslušanja in govorjenja ter branja in pisanja. Skozi celotno prvo vzgojno-izobraževalno obdobje spodbujamo glasovno zavedanje, saj nimajo vsi učenci enako razvite ravni glasovnega zavedanja, ima pa ta v prvih letih šolanja pomemben učinek na začetno branje in pisanje (zlogovanje, prepoznavanje začetnega in končnega glasu v besedi, glasu znotraj besede, glaskovanje). Učitelj usmerja razvoj učenčevih predopismenjevalnih spretnosti individualizirano, postopoma in sistematično ter upoštevajoč dejstvo, da se to razvija tudi pri italijanščini. Učenec razvija predopismenjevalne zmožnosti, kot so vidno razločevanje, slušno/glasovno razločevanje in razčlenjevanje, pozoren je na glasove, značilne za slovenščino ( ž, h ) oz. tiste črke, ki jih v italijanščini ni ali se drugače izgovarjajo ( č, š, ž, k, j, g, c, z, s) in dvočrkja, ki jih v italijanščini ni ( lj, nj, ij, ji ), na grafomotoriko, orientacijo na telesu, v prostoru in na papirju, na držo telesa in pisala. Predbralne in predpisalne dejavnosti so povezane z razvijanjem interesa in motivacije za branje, s konceptom tiska ter s krepitvijo pozitivnega odnosa do različnih vrst bralnih gradiv.

Opismenjevanje učenca v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju poteka načrtno, sistematično in individualizirano. Pomembno je, da obravnavano črko spoznava v kontekstu sočasnega branja in pisanja, kar mu omogoča funkcionalno razumevanje usvajanja črk. Pri razvijanju tehnike branja in pisanja besed ter povedi je pozoren na zapis glasov in črk s slovenskim črkopisom ( če, či, ke, ki, s in z) ter na zapis glasov in črk, ki so v slovenščini drugačni od italijanskih. V tretjem razredu učenci še naprej izboljšujejo branje do stopnje avtomatizacije, obenem pa gradijo bralno razumevanje in razvijajo kompleksnejše pisanje besedil.

Učenec v začetnem šolskem obdobju tudi pri predmetu slovenščina kot drugi jezik nadgrajuje predopismenjevalne spretnosti, pridobljene v predšolskem obdobju. Učne dejavnosti naj bodo organizirane v obliki didaktičnih iger, sodelovalnega učenja in učenja z odkrivanjem. Učenec sodeluje v manjših skupinah, v parih ali se uči individualno. Učitelj frontalno obliko dela v razredu načrtuje, ko učencem podaja skupna navodila in usmeritve. Spremlja učenčev napredek na področju predopismenjevalnih spretnosti, a jih ne ocenjuje, saj so te pogoj za prehod v začetno opismenjevanje. Proces opismenjevanja oz. učenja branja in pisanja poteka vzporedno z opismenjevanjem v italijanščini. Poudarjen je primerjalni pristop med črkami in glasovi v slovenščini in italijanščini, v ospredju je spoznavanje glasov in črk, ki so drugačne od italijanskih. V prvem razredu učenec sistematično spoznava in usvaja velike tiskane črke, v prvem ali drugem razredu male tiskane črke, v drugem pa pisane črke. Pri učencih se ta proces odvija različno hitro, zato je primeren postopen, individualiziran in diferenciran pristop. Učitelj organizira raznovrstne učne dejavnosti glede na ugotovljeno učenčevo predznanje, jih prilagaja ter spremlja napredek učenca. Učenec do konca tretjega razreda tekoče bere besedila krajšega obsega. Branje učenca konec tretjega razreda poteka v govorjeni hitrosti, v enakomernem ritmu, brez daljših premorov ali ponovitev že prebranih besed. Branje besedila mora biti natančno in razločno ter razumljivo poslušalcem. Razumevanje prebranega besedila učenec izkaže z ustreznimi odgovori na vprašanja in z aktivnim sodelovanjem v pogovoru ali zapisom o prebranem besedilu, v katerem izraža svoje mnenje in povezuje vsebino z lastnimi izkušnjami.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Predopismenjevalne spretnosti učitelj spremlja formativno in jih ne ocenjuje, saj te predstavljajo temelj za prehod v sistematično začetno opismenjevanje. Proces začetnega učenja branja in pisanja poteka vzporedno z opismenjevanjem v italijanščini. Poudarjen je primerjalni pristop med črkami in glasovi v slovenščini in italijanščini, v ospredju pa spoznavanje glasov/črk, ki so različne od italijanskih. Ker se ta proces pri učencih razvija različno hitro, zahteva postopen, individualiziran in diferenciran pristop. Pomembno je, da učitelj na začetku obdobja in sproti pri vsakem učencu preverja razvitost spretnosti in zmožnosti, potrebnih za učenje branja in pisanja, nato pa za vsakega učenca izdela individualni načrt razvijanja te zmožnosti. Ko ima učenec ustrezno razvite predopismenjevalne spretnosti, sistematično razvija spretnost branja in pisanja besed, enostavčnih povedi. Najprej usvoji glas, kateremu poišče ustrezno pisno znamenje oz. črko. Ko ima usvojeno glaskovanje, lahko piše in potem tudi bere. Usvojeni tehniki branja in pisanja sledi sistematično razvijanje branja z razumevanjem in pisanja besedil, ustreznih učenčevi starosti ter njegovi spoznavni in recepcijski zmožnosti.

Didaktična priporočila: daljše, tudi zložene povedi in uporablja različne besedne vrste. V pripovedovanje vključuje asociativne dogodke, npr. dogodke iz lastnih izkušenj, čeprav jih na sliki ne vidi. Širjenje besedišča podpiramo s poslušanjem književnih in drugih besedil. Učitelj besedila izbira glede na učenčevo starost, zahtevnost besedila, vsebino in vrsto ilustracij. Ilustracije nudijo možnosti za pripovedovanje, saj močno vplivajo na raven pripovedovanja zgodbe. Učitelj je pri pripovedovanju učenca ob ilustracijah pozoren na upoštevanje zaporedja dogodkov, razumevanje vzročnih povezav, zaznavanje minevanja časa in vključevanje čustev. Učenci razvijajo predbralne in predpisane spretnosti še pred sistematičnim opismenjevanjem, v bogatem knjižnem okolju razreda (npr. v bralnem in pisalnem kotičku) ter zunaj njega (npr. v knjižnici ali na prostem). Motivacija za učenje branja se krepi z vključevanjem učencev v različne bralne dejavnosti , kot so poslušanje učiteljevega branja, branje v šoli in strategije skupnega branja. Pomembno je, da imajo učenci na voljo različno bralno gradivo, ki ga lahko samostojno pregledujejo, uporabljajo ali se o njem pogovarjajo. Pri različnih dejavnostih se srečujejo z raznovrstnimi bralnimi viri, kot so knjige, revije, letaki, recepti, nakupovalni seznami, reklame in napisi v okolju. Učitelj organizira različne učne situacije, v katerih lahko učenci spontano berejo, pišejo, govorijo in poslušajo, npr. s pomočjo situacijske igre vlog. Učitelj prepusti izbor bralnega gradiva učencem. Razumevanje koncepta tiska vključuje poznavanje orientacije v knjigi, pri čemer učenec opredeli naslov in avtorja književnega besedila ter razlikuje besedilo od ilustracije.

Didaktična priporočila: Prepoznavanje smeri tiska vključuje, da učenec pokaže začetek branja, smer branja od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Ob bralnem gradivu učenec razvija metajezikovno zmožnost, kar pomeni, da zaznava in uporablja različne jezikovne izraze, kot so črka, beseda, poved, odstavek, naslov, knjiga, avtor, ilustracija, slika, večkodna besedila. Slušno razčlenjevanje in spajanje se osredotoča na zlogovanje, prepoznavanje začetnega in končnega zloga besede, začetnega in končnega glasu, glasov znotraj besede ter glaskovanje. Dejavnosti slušnega razločevanja in razčlenjevanja vključujejo opuščanje, dodajanje ter nadomeščanje glasov v besedi, pri čemer učenec tvori smiselne besede. Slušno zaznavanje intenzivno razvijamo v predšolskem in začetnem šolskem obdobju in je temeljnega pomena pri procesu opismenjevanja. Na njegov razvoj vplivajo biološko zorenje živčnega sistema, sistematično učenje in raznovrstne izkušnje. Zato je pomembno upoštevati individualni razvoj učenca, kar podpremo z individualizacijo in diferenciacijo. Pomembno je, da dobro usvoji glaskovanje. Vidno zaznavanje (vidno razločevanje, sledenje in pomnjenje, okulomotorika, senzomotorična koordinacija oko – roka, širjenje bralnega polja) učenci razvijajo ob dejavnostih, ki sledijo naslednjemu zaporedju: vidno razločevanje podobnosti in različnosti na konkretnih predmetih in na sliki (razlikovanje po obliki, barvi, velikosti, vzorcu), vidno razločevanje abstraktnih znakov (npr. prometni znaki) in vidno razločevanje simbolov (črke). Proces razvoja vidnega poznavanja poteka s pomočjo didaktičnih iger ter opazovanjem predmetov v konkretnih situacijah.

Didaktična priporočila: Črkovno znanje v predopismenjevanju zajema prepoznavanje in poimenovanje črk. Pri dejavnostih prepoznavanja črk učenec pokaže črko, ki jo je učitelj poimenoval, pri poimenovanju črk pa učenec črko imenuje. Učitelj oblikuje različne igralne dejavnosti, v katerih učenci na raznolike načine spoznavajo črke slovenske abecede, jih nizajo v zaporedju in primerjajo s tistimi iz italijanščine. Učenci se orientirajo na svojem telesu, v prostoru in na (pisalni) podlagi/ploskvi. Pri orientaciji na telesu upoštevamo učenčevo dominantno roko. Pri tem spoznavajo različne smeri, npr. zgoraj/spodaj, leva/desna, spredaj/zadaj, in usvajajo različne predloge, npr. v/iz, na/s, z, med, pred itn. Učenci pridobljene izkušnje orientacije na sebi in v prostoru prenesejo na podlago/papir. Orientacije se učijo najprej na velikem formatu in kasneje preidejo na manjši format. Pri risanju potez (deli črk in števk) sledimo načelu od večjega k manjšemu. Za razvijanje orientacije se učitelj poslužuje risanja po navodilih in drugih dejavnosti, pri čemer učenec izkazuje znanje o orientaciji in prepoznavanje prostorskih izrazov, kot so na/pod/nad, pred/med/za, v/iz ipd. Učenci z vajami grafomotorike in osnov pisanja razvijajo finomotorične spretnosti. Učitelj dejavnosti načrtuje in izvaja kontinuirano, v povezavi z obravnavanimi besedili, tako umetnostnimi kot neumetnostnimi. Učenci razvijajo pisalno natančnost, vztrajnost in koncentracijo tudi pri pouku slovenščine kot drugega jezika.

Didaktična priporočila: Pri usvajanju tiskanih in pisanih črk učitelj sledi opismenjevanju pri italijanščini, pri kateri se uresničujejo tudi drugi cilji, npr. “veččutno uzavešča (izvaja) poteze črk”. Cilji opismenjevanja so usmerjeni v vzpostavljanje asociativne zveze med glasom in črko, spoznavanje zaporedja potez črk ter zapisovanje črk. Pomembno je tudi povezovanje novih črk z že znanimi, kar vključuje pisanje zlogov, besed in povedi ter branje zlogov, besed in povedi. Predopismenjevalne dejavnosti učenci izvajajo v povezavi s poukom italijanščine. Ob razvijanju tehnike branja učenci hkrati razvijajo tudi bralno razumevanje. Pisanje urijo do stopnje avtomatizacije in sočasno razvijajo osnovne pravopisne zmožnosti. Pri izbiri metod opismenjevanja v sodelovanju z učiteljem razrednega pouka učitelj izbira med sintetično, analitično, analitično-sintetično, ki vključuje klasično ter integrativno metodo, ter celostno oziroma globalno. Pri pouku kombinira ustrezne metode opismenjevanja (tudi različne digitalne aplikacije) z namenom, da učenci lažje uzavestijo posamezne črke, glasove, besede. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je posebna pozornost namenjena učenju branja in pisanja . Cilj tega učenja ni le obvladanje tekočega branja in pisanja, temveč razvita zmožnost sporazumevanja v vidnem prenosniku ter razmišljanje, ustvarjanje, učenje in razvedrilo ob zapisanih besedilih. Cilj je omogočiti vsem učencem in učenkam, da spoznajo in dosežejo višjo raven t. i. kritične pismenosti. Učenci naj bi ob zaključku 2. razreda usvojili tehniko branja in pisanja, v 3. razredu pa naj bi jo utrjevali in izboljševali. Pri tem upoštevamo individualne razlike med učenci.

Didaktična priporočila: Za učence, ki imajo več predznanja s področja poslušanja, govorjenja, branja in pisanja, ali za tiste, ki hitreje napredujejo, učitelj individualizira opismenjevanje s samostojnim delom. Učitelj naj pred branjem oz. pisanjem spodbuja učence in učenke k pogovarjanju o tem, čemu beremo oz. pišemo besedila, kako pomembno je branje oz. pisanje v vsakdanjem življenju, kaj je potrebno za učinkovito branje oz. pisanje in kako se pripravimo na branje oz. pomen branja oz. pisanja v vsakdanjem življenju ter razvijajo motivacijo za ti sporazumevalni dejavnosti. Obvladovanje tehnike branja in pisanja učencem olajša razumevanje in jim odpira pot k ustvarjalnosti, hkrati pa jim omogoča spoznavanje strategij za učinkovito pisno sporazumevanje. Učenec opazuje slike in piše glede na svoje zmožnosti v zvezek besede/povedi/besedilo. Učitelj naj navaja učence k vaji branja lastnih zapisov. Učenec naj zapisane besede večkrat prebere in se s tem ustrezno pripravi na glasno branje, ki bo potekalo pred sošolci. Ob tem uri in izboljšuje tehniko branja ter pisanja in hkrati razvija jezikovno zmožnost. Tako postopoma razvija tekočnost branja in branje z razumevanjem. Z namenom spremljanja napredka pri procesu opismenjevanja učenci pišejo tudi nareke in prepisujejo s table/projekcije/iz knjige ipd. Učenci narekov in prepisov ne pišejo, da bi njihove izdelke učitelj ocenjeval, ampak jih pišejo predvsem za vajo. Pozornost je usmerjena na napake s področja glasovnega zavedanja: izpuščena/dodana/zamenjana črka; napake s področja šibkega znanja oz. neznanja: besede s kritičnimi glasovi (npr., p/b, t/d, k/g, š/ž, lj, nj,) in druge napake.

Didaktična priporočila: V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je posebej priporočena metoda didaktične igre, med oblikami pa kombinacija frontalnega in skupinskega dela. Posebna pozornost naj bo namenjena delu v manjših skupinah ali dvojicah. Učenci naj razvijajo spretnosti in pridobivajo znanje ob aktivnih oblikah učenja, kot so sodelovalno učenje, učenje z odkrivanjem in problemsko učenje, ter tako dejavno in procesno razvijajo svojo zmožnost pogovarjanja (npr. razpravljajo o problemu, usklajujejo mnenja, oblikujejo skupno mnenje, ga predstavijo drugim in ga zagovarjajo). Zelo dobra motivacija za delo v manjših skupinah ali dvojicah je lahko občasna smiselna uporaba tablic ali telefonov (za iskanje po jezikovnih priročnikih, za branje spletnih besedil, odkrivanje napak v besedilu ipd.). Učiteljeva ali vrstnikova povratna informacija je učencu lahko v pomoč pri napredovanju na področju branja in pisanja.