slovenščina

Tema obravnava cilje predopismenjevanja in začetnega opismenjevanja. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju se sočasno prepletajo sporazumevalne zmožnosti poslušanja in govorjenja ter branja in pisanja. Dejavnosti poslušanja in govorjenja potekajo v vsakdanjih učnih situacijah, s poudarkom na načrtnem razvijanju besedišča in glasovnega zavedanja. Skozi celotno prvo vzgojno-izobraževalno obdobje učitelj spodbuja glasovno zavedanje, saj vsi učenci nimajo enako razvite ravni glasovnega zavedanja, ima pa to v prvih letih šolanja pomemben učinek na začetno branje in pisanje (zlogovanje, prepoznavanje začetnega in končnega glasu v besedi, glasu znotraj besede). Namen razvijanja predopismenjevalnih spretnosti je ustrezna priprava učenca na začetni proces učenja branja in pisanja. Predopismenjevalne spretnosti učitelj razvija načrtno, individualizirano, sistematično in postopno, pri čemer uporablja različne oblike in metode dela. Te se nanašajo na: vidno zaznavanje, glasovno zavedanje, grafomotorične poteze, ki tvorijo prvine črk in števk, orientacijo, držo telesa in pisala.

Predbralne in predpisalne dejavnosti so povezane z razvijanjem interesa in motivacije za branje, s konceptom tiska ter s krepitvijo pozitivnega odnosa do različnih vrst bralnih gradiv. Pomembno je, da učitelj pri vsakem učencu ob vstopu v 1. razred diagnostično preveri stopnjo razvitih predopismenjevalnih spretnosti, ki so potrebne za začetno učenje branja in pisanja, ter na podlagi teh ugotovitev prilagodi proces začetnega opismenjevanja.

Opismenjevanje učencev v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju poteka načrtno, sistematično in individualizirano. Pomembno je, da obravnavano črko spoznavajo v kontekstu sočasnega branja in pisanja, kar jim omogoča funkcionalno razumevanje usvajanja črk. V tretjem razredu učenci nadaljujejo z izboljševanjem branja do stopnje avtomatizacije, obenem pa gradijo bralno razumevanje in razvijajo kompleksnejše pisanje besedil.

Učenci v začetku 1. razreda nadgrajujejo predopismenjevalne spretnosti, ki so jih predhodno razvijali v predšolskem obdobju. Te naj bodo organizirane v obliki didaktičnih iger, sodelovalnega učenja in učenja z odkrivanjem. Učenci sodelujejo v manjših skupinah, v parih ali se učijo individualno. Učitelj frontalno obliko dela v razredu uporablja, ko učencem podaja skupna navodila in usmeritve. Učitelj napredek učencev na področju predopismenjevalnih spretnosti le spremlja in jih ne ocenjuje, saj so te pogoj za prehod v začetno opismenjevanje. Proces opismenjevanja oz. učenja branja in pisanja poteka načrtno in po korakih od prehodnega, samostojnega, do poglobljenega. V prvem razredu poteka sistematična obravnava velikih tiskanih črk, v prvem ali drugem razredu malih tiskanih črk, v drugem razredu pa pisanih črk. Učitelj prilagaja sistematično obravnavo črk glede na predznanje učencev. Pri učencih se ta proces odvija različno hitro, zato zahteva postopen, individualiziran in diferenciran pristop. Učitelj organizira raznovrstne učne dejavnosti glede na ugotovljeno učenčevo predznanje, jih prilagaja ter spremlja napredek učenca. Učenci do konca tretjega razreda usvojijo tehniko branja in pisanja do avtomatizacije in tekoče berejo besedila v obsegu do najmanj 400 besed ali več. Branje učenca konec tretjega razreda poteka v govorjeni hitrosti, v enakomernem ritmu, brez daljših premorov ali ponovitev že prebranih besed ter z ustrezno izraznostjo. Branje besedila mora biti natančno in razločno ter razumljivo poslušalcu. Razumevanje prebranega besedila učenec izkaže z aktivnim sodelovanjem pri pogovoru o prebranem besedilu ter z ustreznim ustnim ali pisnim odzivom, pri čemer izraža svoje mnenje in povezuje vsebino z lastnimi izkušnjami.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci nadgrajujejo predopismenjevalne spretnosti, ki so jih pridobili v predšolskem obdobju. Učitelj organizira raznovrstne dejavnosti v obliki didaktičnih iger, sodelovalnega učenja, pouka na prostem in učenja z odkrivanjem. Učenci sodelujejo v manjših skupinah, v parih ali pa se učijo individualno. Frontalno obliko dela učitelj uporablja predvsem pri podajanju skupnih navodil in usmeritev ter za krajše razlage. Predopismenjevalne spretnosti učitelj spremlja formativno in jih ne ocenjuje, saj te predstavljajo temelj za prehod v sistematično začetno opismenjevanje. Proces začetnega učenja branja in pisanja poteka načrtno, sistematično in postopno – od začetnega do avtomatiziranega branja in pisanja. Ker se ta proces pri učencih razvija različno hitro, zahteva postopen, individualiziran in diferenciran pristop, zato učitelj organizira raznolike učne dejavnosti glede na učenčevo predznanje, ki ustrezajo individualnim potrebam posameznika, pri tem pa spremlja njegov napredek. Pomembno je, da učitelj pri vsakem učencu preveri stopnjo razvitih predopismenjevalnih spretnosti, ki so potrebne za začetno učenje branja in pisanja, ter na podlagi teh ugotovitev prilagodi proces začetnega opismenjevanja. Prvi koraki v svet branja in pisanja vključujejo dekodiranje besed in besedila, prepoznavanje besed ter razumevanje pomena prebranega. To vključuje sposobnost povezovanja prebranega z že obstoječim znanjem, razumevanje konteksta in namen besedila. Učenec naj bi o prebranem besedilu razmišljal, prepoznal glavno idejo, razložil posamezne dogodke ali situacije ter uporabljal novo znanje v različnih situacijah, kot so pripovedovanje ali pisanje.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Na ta način učenec razvija bralno razumevanje in pisanje besedil, ustrezno svoji starosti ter spoznavnim in recepcijskim zmožnostim.

Didaktična priporočila: uporabljajo daljše povedi z rabo različnih besednih vrst ter zložene povedi. V pripovedovanje vključujejo asociativne dogodke, npr. dogodke iz lastnih izkušenj, čeprav jih na sliki ne vidijo. Širjenje besedišča podpiramo s poslušanjem književnih in drugih besedil. Učitelj besedila izbira glede na starost učencev, njihovo zahtevnost, vsebino in vrsto ilustracij. Ilustracije nudijo možnosti za pripovedovanje, saj močno vplivajo na raven pripovedovanja zgodbe. Učitelj je pri pripovedovanju učenca ob ilustracijah pozoren na upoštevanje zaporedja dogodkov, razumevanje vzročnih povezav, zaznavanje minevanja časa in vključevanje čustev. Učenci razvijajo predbralne in predpisane spretnosti še pred sistematičnim opismenjevanjem, v bogatem knjižnem okolju razreda (npr. v bralnem in pisalnem kotičku) ter izven njega (npr. v knjižnici ali na prostem). Motivacija za učenje branja se krepi z vsakodnevnim vključevanjem učencev v različne bralne dejavnosti , kot so poslušanje učiteljevega branja, vsakodnevno branje v šoli in strategije skupnega branja. Pomembno je, da imajo učenci na voljo različno bralno gradivo, ki ga lahko samostojno pregledujejo, uporabljajo ali se o njem pogovarjajo. Pri različnih dejavnostih se srečujejo z raznovrstnimi bralnimi viri, kot so knjige, revije, letaki, recepti, nakupovalni seznami, reklame in napisi v okolju. Učitelj organizira različne učne situacije, v katerih lahko učenci spontano poslušajo, govorijo, berejo in pišejo, npr. s pomočjo situacijske igre vlog. Učitelj poleg svojih predlogov učencem omogoči, da sami izberejo bralno gradivo.

Didaktična priporočila: Razumevanje koncepta tiska in multimodalnosti vključuje poznavanje orientacije v knjigi, pri čemer učenec opredeli naslov in avtorja književnega besedila ter razlikuje besedilo od ilustracije. Prepoznavanje smeri tiska vključuje prikaz začetka branja ter smeri branja od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Ob bralnem gradivu učenec razvija metajezikovno zmožnost, kar pomeni, da zaznava in uporablja različne jezikovne izraze, kot so črka, beseda, poved, odstavek, pa tudi naslov, knjiga, avtor, ilustracija, slika ipd. Slušno razčlenjevanje in spajanje se osredotoča na zlogovanje, prepoznavanje začetnega in končnega zloga besede, začetnega in končnega glasu, glasov znotraj besede ter glaskovanje. Dejavnosti slušnega razločevanja in razčlenjevanja vključujejo opuščanje, dodajanje ter nadomeščanje glasov v besedi, pri čemer učenec tvori smiselne besede. Slušno zaznavanje intenzivno razvijamo v predšolskem in začetnem šolskem obdobju in je temeljnega pomena pri procesu opismenjevanja. Na njegov razvoj vplivajo biološko zorenje živčnega sistema, sistematično učenje in raznovrstne izkušnje. Zato je pomembno upoštevati individualni razvoj učenca, kar podpremo z individualizacijo in diferenciacijo. Vidno zaznavanje (vidno razločevanje, sledenje in pomnjenje, okulomotorika, senzomotorična koordinacija oko – roka, širjenje bralnega polja) učenci razvijajo ob dejavnostih, ki sledijo naslednjemu zaporedju: vidno razločevanje podobnosti in različnosti na konkretnih predmetih in na sliki (razlikovanje po obliki, barvi, velikosti, vzorcu), vidno razločevanje abstraktnih znakov (npr. prometni znaki) in vidno razločevanje simbolov (črke).

Didaktična priporočila: Proces razvoja vidnega poznavanja poteka s pomočjo didaktičnih iger ter opazovanjem predmetov v konkretnih situacijah. Črkovno znanje v predopismenjevanju zajema prepoznavanje in poimenovanje črk. Pri dejavnostih prepoznavanja črk učenec pokaže črko, ki jo učitelj poimenuje, pri poimenovanju pa učenec poimenuje črko, ki jo učitelj pokaže. Učitelj oblikuje različne igralne dejavnosti, v katerih učenci na raznolike načine spoznavajo črke slovenske abecede in jih nizajo v zaporedju. Učenci se orientirajo na svojem telesu, v prostoru in na (pisalni) podlagi/ploskvi. Pri orientaciji na telesu upoštevamo učenčevo dominantno roko. Pri tem spoznavajo različne smeri, npr. zgoraj/spodaj, levo/desno, spredaj/zadaj in usvajajo različne predloge, npr. v/iz, na/s, z, med, pred itn. Učenci pridobljene izkušnje orientacije na sebi in v prostoru prenesejo na podlago/papir. Orientacije se učijo najprej na velikem formatu in kasneje preidejo na manjši format. Pri risanju potez (deli črk in števk) sledimo načelu od večjega k manjšemu. Za razvijanje orientacije učitelj vključuje risanje po navodilih in druge dejavnosti, pri čemer učenec izkazuje znanje o orientaciji in prepoznavanje prostorskih izrazov, kot so na/pod/nad, pred/med/za, v/iz ipd. Finomotorične spretnosti so temelj za razvoj grafomotoričnih spretnosti . Učenec mora imeti razvite finomotorične spretnosti, da lahko nadzoruje gibanje rok in prstov, kar je ključno za pisanje. Te spretnosti omogočajo učencu pravilno držanje pisala, nadzor gibanja in uravnavanje pritiska pisala na podlago.

Didaktična priporočila: Dejavnosti za razvijanje fine motorike vključujejo prestavljanje in razvrščanje, trganje, gnetenje in oblikovanje, zlaganje in sestavljanje, prelivanje in presipavanje, rezanje in lepljenje, nizanje, pretikanje in šivanje, zapenjanje, odpenjanje, vezanje, zavijanje in odvijanje. Učenec z dobro razvito fino motoriko bo lažje izvajal grafomotorične vaje, ki vključujejo specifične dejavnosti, kot so risanje, barvanje in pisanje, saj te zahtevajo natančen nadzor nad gibi. Pri tem gre za spretnosti posnemanja in oblikovanja oblik, likov in potez, kar učenca postopoma vodi k pisanju grafičnih simbolov – številk in črk. Za uspešnost učenca pri razvijanju grafomotorike in osnov pisanja je potrebna ustrezna razdalja med sediščem in mizo, razvita pokončna drža telesa, primerna oddaljenost vidnega polja do stabilne pisalne podlage, pravilna drža pisala z dinamičnim triprstnim prijemom ter primerno vodenje roke in pisala po pisalni predlogi ter izkušnje pisanja z različnimi pisali (voščena barvica, flomaster, barvica, svinčnik). Pri izvajanju grafomotoričnih vaj je potrebna individualna prilagojenost posameznikovim razvitim spretnostim. Učitelj dejavnosti načrtuje in izvaja kontinuirano, pri čemer se razvijajo pisalna natančnost, učenčeva vztrajnost in koncentracija.

Didaktična priporočila: V začetnem opismenjevanju učitelj načrtuje poglabljanje in utrjevanje glasovnega zavedanja (npr. v sklopu sistematične obravnave črk). Cilji opismenjevanja so usmerjeni v vzpostavljanje asociativne zveze med glasom in črko, spoznavanje zaporedja potez črk ter zapisovanje črk. Pomembno je tudi povezovanje novih črk z že znanimi, kar vključuje pisanje zlogov, besed in povedi ter branje zlogov, besed in povedi. Predopismenjevalne dejavnosti učenci izvajajo tako v učilnici kot na prostem. Učenci ob ponovnem ali večkratnem branju istega besedila razvijajo tehniko branja in hkrati razvijajo tudi bralno razumevanje. Pisanje urijo do stopnje avtomatizacije in sočasno razvijajo osnovne pravopisne zmožnosti. Pri izbiri metod opismenjevanja učitelj izbira med sintetično, analitično, analitično-sintetično – ki vključuje klasično ter integrativno metodo, ter celostno oziroma globalno metodo. Pri pouku kombinira ustrezne metode opismenjevanja (tudi različne digitalne aplikacije), da učenci lažje ozavestijo posamezne črke, glasove, besede. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je posebna pozornost namenjena učenju branja in pisanja . Cilj tega učenja ni le obvladanje tekočega branja in pisanja, temveč razvita zmožnost sporazumevanja v vidnem prenosniku ter razmišljanje, ustvarjanje, učenje in razvedrilo ob zapisanih besedilih. Cilj je omogočiti vsem učencem in učenkam, da spoznajo in dosežejo višjo raven t. i. kritične pismenosti. Učenci usvojijo tehniko branja in pisanja ob zaključku 2. razreda, v 3. razredu pa jo utrjujejo in izboljšujejo. Pri omenjenem upoštevamo individualne razlike med učenci.

Didaktična priporočila: Za učence, ki imajo več predznanja s področja branja in pisanja, ali za tiste, ki hitreje napredujejo, učitelj individualizira opismenjevanje s samostojnim delom. Učenci pri tem spoznavajo in uporabljajo stensko in individualno stavnico. Učitelj pred branjem in pisanjem spodbuja učence k pogovarjanju o tem, čemu beremo in pišemo besedila, kako pomembno je branje in pisanje v vsakdanjem življenju, kaj je potrebno za učinkovito branje in pisanje in kako se pripravimo na branje in pisanje v vsakdanjem življenju. Pri tem učenci razvijajo motivacijo za ti dve sporazumevalni dejavnosti. Obvladovanje tehnike branja in pisanja učencem olajša razumevanje in jim odpira pot k ustvarjalnosti, hkrati pa jim omogoča spoznavanje strategij za učinkovito pisno sporazumevanje. Učenec opazuje ponujene slike in piše glede na svoje zmožnosti besede/povedi/besedilo. Učitelj navaja učence k vaji večkratnega branja lastnih zapisov. Učenec zapisane besede večkrat prebere in se s tem ustrezno pripravi na glasno branje, ki poteka pred sošolci, ali pa odpravi v zapisu določene napake. Ob tem uri in izboljšuje tehniko branja in pisanja ter hkrati razvija jezikovno zmožnost. Tako postopoma razvija tekočnost branja in branje z razumevanjem. Z namenom spremljanja napredka pri procesu opismenjevanja učenci pišejo tudi nareke in prepisujejo s table/projekcije/iz knjige ipd. Učenci narekov in prepisov ne pišejo, da bi njihove izdelke učitelj ocenjeval, ampak jih pišejo za vajo (pozornost je usmerjena na napake s področja glasovnega zavedanja: izpuščena/dodana/zamenjana črka; napake s področja šibkega znanja oz. neznanja: besede s kritičnimi glasovi (npr., p/b, t/d, k/g, š/ž, lj, nj,) in druge napake.

Didaktična priporočila: Na podlagi tega učitelj načrtuje ustrezne vaje za odpravo težav učencev. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je posebej priporočena metoda didaktične igre, med oblikami pa kombinacija frontalnega in skupinskega dela. Posebna pozornost naj bo namenjena delu v manjših skupinah ali dvojicah – učenci naj razvijajo spretnosti in pridobivajo znanje ob aktivnih oblikah učenja, kot so sodelovalno učenje, učenje z odkrivanjem in problemsko učenje, ter tako dejavno in procesno razvijajo svojo zmožnost pogovarjanja, npr. razpravljajo o problemu, usklajujejo mnenja, oblikujejo skupno mnenje, ga predstavijo drugim in ga zagovarjajo. Zelo dobra motivacija za delo v manjših skupinah ali dvojicah je lahko občasna smiselna uporaba tablic ali telefonov (za iskanje po jezikovnih priročnikih, za branje spletnih besedil, odkrivanje napak v besedilu ipd.). Učiteljeva ali vrstnikova povratna informacija je učencu lahko v pomoč pri napredovanju na področju branja in pisanja. Spremljanje učenčevega napredka na področju branja in pisanja naj omogoča individualen proces, ki ga uravnavamo s sprotno povratno informacijo učitelja, samovrednotenjem in vrstniškim vrednotenjem, kar učencu pomaga pri napredovanju.