slovenščina

Udeleženec v 1. obdobju z aktivnim pripovedovanjem, npr. o dogodkih ob slikah iz vsakdanjega življenja, razvija govorne zmožnosti, širi besedišče, uporablja daljše in kompleksnejše povedi. V pripovedovanje vključuje asociativne dogodke in lastne izkušnje. Izjemnega pomena je vzpostavljanje čim večje notranje motivacije. Širjenje besedišča podpiramo s poslušanjem avtentičnih književnih in drugih besedil, relevantnih za odrasle. Učitelj besedila izbira glede na udeleženčev interese in življenjske izkušnje, njihovo zahtevnost, vsebino in vrsto ilustracij. Ilustracije nudijo možnosti za pripovedovanje in razumevanje konteksta. Pri udeleženčevem pripovedovanju je pozoren na upoštevanje zaporedja dogodkov, razumevanje vzročnih povezav, zaznavanje minevanja časa in vključevanje čustev.

Udeleženec razvija predbralne in predpisalne spretnosti v knjižnem in pisnem okolju razreda (kot so oglasi, urniki, obrazci) ter zunaj njega (npr. v knjižnici, pri obiskih ustanov). Motivacija za učenje branja se krepi z vsakodnevnim udeleženčevim vključevanjem v različne bralne dejavnosti, ki so funkcionalno pomembne zanj, kot je npr. poslušanje učiteljevega branja. Pomembno je, da ima udeleženec na voljo raznovrstno bralno gradivo, ki ga lahko samostojno pregleduje, uporablja ali se o njem pogovarja. Pri različnih dejavnostih se srečuje z raznovrstnimi bralnimi viri, kot so knjige, revije, letaki, recepti, nakupovalni seznami, reklame, navodila in napisi v okolju. Učitelj poišče tudi za udeleženca najustreznejše spletne strani v slovenskem jeziku. Organizira različne učne situacije, v katerih lahko udeleženec spontano posluša, govori, bere in piše, npr. s pomočjo situacijske igre vlog, ki posnemajo vsakdanje življenjske situacije (npr. nakupovanje, obisk zdravnika, iskanje zaposlitve). Učitelj poleg svojih predlogov omogoči udeležencu, da sam izbere bralno gradivo, ki ga zanima.

Pomembno je, da se zna udeleženec orientirati v tiskani knjigi, časopisu; pa tudi po najrazličnejših drugih tiskanih in elektronskih gradivih, pri čemer naj smiselno povezuje besedilo s fotografijami, grafi ipd. Udeleženec ob tem upošteva poznavanje orientacije v knjigi in drugih pisnih virih (npr. časopis, spletna stran), pri čemer opredeli naslov in avtorja besedila ter razlikuje besedilo od slikovnega gradiva. Prepoznavanje smeri tiska vključuje prikaz začetka branja ter smeri branja od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Ob bralnem gradivu udeleženec razvija metajezikovno zmožnost, kar pomeni, da zaznava in uporablja različne jezikovne izraze, kot so črka, beseda, poved, odstavek pa tudi naslov, knjiga, avtor, slika ipd.

Slušno razčlenjevanje in spajanje se osredotoča na zlogovanje, prepoznavanje začetnega in končnega zloga besede, začetnega in končnega glasu, glasov znotraj besede ter glaskovanje. Dejavnosti slušnega razločevanja in razčlenjevanja vključujejo opuščanje, dodajanje ter nadomeščanje glasov v besedi, pri čemer udeleženec tvori smiselne besede. Slušno zaznavanje se intenzivno razvija v tem obdobju izobraževanja in je temeljnega pomena pri procesu opismenjevanja. Na njegov razvoj vplivajo individualne sposobnosti, sistematično učenje in raznovrstne izkušnje. Zato je pomembno upoštevati udeleženčev individualni razvoj, kar podpremo z individualizacijo in diferenciacijo.

Črkovno znanje v predopismenjevanju zajema prepoznavanje in poimenovanje črk. Učitelj oblikuje različne praktične dejavnosti, v katerih udeleženec na raznolike načine spoznava črke slovenske abecede in jih niza v zaporedju. Poudarek je na prepoznavanju črk v vsakdanjih besedilih (npr. na embalaži izdelkov, v oglasih).

Udeleženec pridobljene izkušnje orientacije in v prostoru prenese na podlago/papir in digitalne vmesnike. Orientacije se uči najprej na velikem formatu in kasneje preide na manjši format. Pri risanju potez (deli črk in števk) sledimo načelu od večjega k manjšemu. Za razvijanje orientacije se učitelj poslužuje risanja po navodilih in drugih dejavnosti, pri čemer udeleženec izkazuje znanje o orientaciji in prepoznavanje prostorskih izrazov, kot so na/pod/nad, pred/med/za, v/iz ipd.

V začetnem opismenjevanju v 1. obdobju učitelj načrtuje poglabljanje in utrjevanje glasovnega zavedanja (npr. v sklopu sistematične obravnave črk in v povezavi z realnimi besedami). Cilji opismenjevanja so usmerjeni v vzpostavljanje asociativne zveze med glasom in črko, spoznavanje zaporedja potez črk ter zapisovanje črk. Pomembno je tudi povezovanje novih črk z že znanimi, kar vključuje pisanje zlogov, besed in povedi ter branje zlogov, besed in povedi. Predopismenjevalne in opismenjevalne dejavnosti udeleženec izvaja tako v učilnici kot v kontekstu vsakdanjega življenja in na prostem (npr. branje napisov, obvestil). Udeleženec ob ponovnem ali večkratnem branju istega besedila (npr. navodil, receptov, člankov) razvija tehniko branja in hkrati tudi bralno razumevanje. Pisanje uri do stopnje avtomatizacije in sočasno razvija osnovne pravopisne in slovnične zmožnosti, ki so ključne za učinkovito pisno sporazumevanje.

Pri izbiri metod opismenjevanja učitelj izbira med sintetično, analitično, analitično-sintetično (ki vključuje klasično ter integrativno metodo) ter celostno oziroma globalno metodo. Pri pouku kombinira ustrezne metode opismenjevanja (vključno z različnimi digitalnimi aplikacijami in programi za pismenost odraslih) z namenom, da udeleženec lažje uzavesti posamezne črke, glasove, besede in njihovo funkcijo v besedilu.

V tem obdobju je posebna pozornost namenjena učenju branja in pisanja. Cilj tega učenja ni le obvladanje tekočega branja in pisanja, temveč razvita zmožnost sporazumevanja v vidnem prenosniku ter razmišljanje, ustvarjanje, učenje in razvedrilo ob zapisanih besedilih. Cilj je omogočiti vsem udeležencem, da spoznajo in dosežejo višjo raven t. i. kritične in funkcionalne pismenosti, ki jim bo omogočila aktivno vključenost v družbo in reševanje vsakdanjih izzivov.

Udeleženec usvoji tehniko branja in pisanja, v nadaljevanju programa pa jo utrjuje in izboljšuje. Pri omenjenem upoštevamo individualne razlike med udeleženci. Za udeležence, ki imajo več predznanja s področja branja in pisanja, ali za tiste, ki hitreje napredujejo, učitelj individualizira opismenjevanje s samostojnim delom, ki vključuje kompleksnejša besedila ali naloge.

Učitelj pred branjem in pisanjem spodbuja udeleženca k pogovarjanju o tem, čemu beremo in pišemo besedila v vsakdanjem življenju (npr. zakaj je pomembno prebrati navodila, kako napisati prošnjo), kako pomembno je branje in pisanje v vsakdanjem življenju, kaj je potrebno za učinkovito branje in pisanje ter kako se pripravimo na branje in pisanje v vsakdanjem življenju. Pri tem udeleženec razvija notranjo motivacijo za ti dve sporazumevalni dejavnosti, saj prepoznava njuno praktično vrednost.

Obvladovanje tehnike branja in pisanja udeležencu olajša razumevanje informacij in mu odpira pot k ustvarjalnosti, hkrati pa mu omogoča spoznavanje strategij za učinkovito pisno sporazumevanje. Udeleženec opazuje ponujene slike, avtentične materiale (npr. letake, obrazce) in glede na svoje zmožnosti piše besede/povedi/besedilo, ki je funkcionalno relevantno. Učitelj navaja udeležence k vaji večkratnega branja lastnih zapisov. Udeleženec zapisane besede večkrat prebere in se s tem ustrezno pripravi na glasno branje ali pa odpravi v zapisu določene napake. Ob tem uri in izboljšuje tehniko branja in pisanja ter hkrati razvija jezikovno in sporazumevalno zmožnost. Tako postopoma razvija tekočnost branja in branje z razumevanjem.

Z namenom spremljanja napredka pri procesu opismenjevanja udeleženec piše tudi nareke in prepisuje s table/projekcije/iz knjige/iz digitalnih virov ipd. Udeleženec nareke in prepise piše za vajo, da prepozna in odpravi morebitne napake (pozornost je usmerjena na napake s področja glasovnega zavedanja: izpuščena/dodana/zamenjana črka; napake s področja šibkega znanja oz. neznanja: besede s kritičnimi glasovi (npr., p/b, t/d, k/g, š/ž, lj, nj) in druge napake, povezane s funkcionalno pismenostjo). Na podlagi tega učitelj načrtuje ustrezne vaje za odpravo težav posameznega udeleženca in krepitev njegovih pismenostnih spretnosti.

Posebej priporočena je metoda didaktične igre, saj spodbuja aktivno sodelovanje in motivacijo odraslih, med oblikami dela pa kombinacija frontalnega in samostojnega dela oz. dela v manjših skupinah, kadar je to izvedljivo. Udeleženci naj razvijajo spretnosti in pridobivajo znanje ob aktivnih oblikah učenja, kot so sodelovalno učenje, učenje z odkrivanjem in problemsko učenje. Na ta način dejavno in procesno razvijajo svojo zmožnost pogovarjanja in reševanja problemov iz vsakdanjega življenja, npr.: razpravljajo o problemu, usklajujejo mnenja, oblikujejo skupno mnenje, ga predstavijo in zagovarjajo. Dobra motivacija za delo je lahko občasna smiselna uporaba tablic ali telefonov (za iskanje po jezikovnih priročnikih, za branje spletnih besedil, odkrivanje napak v besedilu, reševanje kvizov o pismenosti, dostop do avtentičnih digitalnih vsebin ipd.).

Učiteljeva povratna informacija je za udeleženca ključna pri napredovanju na področju branja in pisanja. Spremljanje udeleženčevega napredka na področju branja in pisanja naj omogoča individualen in fleksibilen proces, ki ga uravnavamo s sprotno povratno informacijo učitelja in samovrednotenjem, ki udeležencu pomaga pri prepoznavanju lastnih dosežkov in napredka ter ga spodbuja k nadaljnjemu učenju.

Udeleženec nadgrajuje predopismenjevalne spretnosti, ki so ključne za uspešno opismenjevanje. Proces začetnega učenja branja in pisanja poteka načrtno, sistematično in postopno ‒ od začetnega do avtomatiziranega branja in pisanja. Ker se ta proces pri udeležencih razvija različno hitro in je odvisen od njihovih individualnih izkušenj in motivacije, zahteva postopen, individualiziran in diferenciran pristop. Učitelj organizira raznolike učne dejavnosti, ki so relevantne za vsakdanje življenje odraslih in ustrezajo posameznikovim individualnim potrebam, pri tem pa spremlja napredek. Pomembno je, da učitelj pri vsakem udeležencu preveri stopnjo razvitih predopismenjevalnih spretnosti in osnovne funkcionalne pismenosti, ki so potrebne za začetno učenje branja in pisanja, ter na podlagi teh ugotovitev prilagodi proces začetnega opismenjevanja. Prvi koraki v svet branja in pisanja vključujejo dekodiranje besed in besedila, prepoznavanje besed ter razumevanje pomena prebranega v kontekstu realnih življenjskih situacij. To vključuje sposobnost povezovanja prebranega z že obstoječim znanjem, razumevanje konteksta in namena besedila. Udeleženec naj bi o prebranem besedilu razmišljal, prepoznal glavno idejo, razložil posamezne dogodke ali situacije ter uporabljal novo znanje v različnih situacijah, kot so pripovedovanje, reševanje problemov ali pisanje. Na ta način razvija bralno razumevanje in pisanje besedil, ki so ustrezni njegovim spoznavnim in recepcijskim zmožnostim ter potrebam v vsakdanjem življenju.

Opismenjevanje je tema 1. obdobja v programu Osnovna šola za odrasle. Udeleženec na začetku nadgrajuje predopismenjevalne spretnosti, ki jih je že usvojil. Dejavnosti naj bodo organizirane v obliki didaktičnih iger, izkustvenega učenja ter učenja z odkrivanjem in drugih metod, ki spodbujajo aktivno vključevanje udeležencev. Učitelj frontalno obliko dela v razredu uporablja predvsem za podajanje navodil in usmeritev ter krajših razlag. Napredek udeleženca na področju predopismenjevalnih spretnosti spremlja formativno in jih ne ocenjuje, saj so te spretnosti pogoj za uspešen prehod v sistematično opismenjevanje. Proces opismenjevanja oziroma učenja branja in pisanja poteka načrtno in po korakih, od začetnega spoznavanja do avtomatiziranega in poglobljenega obvladovanja. Sistematična obravnava črk in pisave se prilagaja predznanju in tempu posameznega udeleženca. Ker se ta proces pri odraslih odvija različno hitro in je pogosto povezan z različnimi preteklimi izkušnjami, zahteva postopen, izrazito individualiziran in diferenciran pristop. Učitelj organizira raznovrstne učne dejavnosti, ki so relevantne za vsakdanje življenje odraslih, jih prilagaja ter sproti spremlja udeleženčev napredek. Udeleženec si prizadeva za usvajanje tehnike branja in pisanja do avtomatizacije ter tekoče bere besedila. Branje udeleženca poteka v govorjeni hitrosti, v enakomernem ritmu, brez daljših premorov ali ponovitev že prebranih besed ter z ustrezno izraznostjo in razumevanjem. Branje besedila mora biti natančno, razločno in razumljivo poslušalcu. Razumevanje prebranega besedila udeleženec izkaže z aktivnim sodelovanjem pri pogovoru o prebranem besedilu ter z ustreznim ustnim ali pisnim odzivom, pri čemer izraža svoje mnenje, povezuje vsebino z lastnimi izkušnjami in jo (kritično) ovrednoti.