UMETNOSTNA ZGODOVINA (Umetnost in družba)

Stara Grčija z družbeno ureditvijo in načeli, v katerih prevladuje antropocentrizem, izoblikuje koncept umetniške ustvarjalnosti, ki odločilno zaznamuje umetnost in kulturo poznejših obdobij. Antropocentričnost se kaže v razumevanju umetnosti kot rezultata človeškega duha, imaginacije, znanja in veščine, ki se ne omejuje na izdelavo umetniškega dela, ampak vključuje sposobnost misliti umetnost. Slednje je razvidno tudi v izoblikovanju mitopoetske govorice podob kot ene bistvenih potez grške umetnosti. Najneposredneje se odraža v prenašanju grškega etosa v svet prispodob in simbolov ter v izboru in obravnavi ikonografskih motivov (mitološke teme, motiv heroja, akt itd.). Ob grški polis kot jedru družbene ureditve, ki oblikuje ključne značilnosti umetniške produkcije, sta obravnavana še umetnost helenizma ter pomen panhelenizma.

Izpostavljeni so tematski sklopi:

Vloga umetnosti okviru v grških mestnih držav, njihove družbene ureditve in kulturnega okolja. Kot primer so izbrane Atene, ki v Periklovem času postanejo kulturna metropola grškega sveta. Poudarek je na urbanizmu in arhitekturi z Akropolo in agoro; v obravnavi spomenikov so ob arhitekturnih značilnostih obrazloženi ikonografski motivi kiparskega in slikarskega okrasja;

Pomen umetnosti in kulture v naddržavnih družbenih in kulturnih povezavah (panhelenizem) je ponazorjen z Olimpijo kot vsegrškim kulturnim središčem in mestom srečevanja v času olimpijskih iger. Izpostavljena je vloga športa v grški družbi, kot se odraža v različnih motivih likovne umetnosti;

Umetnost in kultura helenizma, kjer je izpostavljen pomen Aleksandra Velikega za oblikovanje helenistične kulture in umetnosti z nastankom novih umetnostnih središč, zlivanjem kultur in umetnostnih tradicij. Značilnosti umetnosti tega obdobja so predstavljene predvsem na primeru Pergamona.

Obravnava urbanizma in arhitekture z vidika družbene pogojenosti se osredotoča na Atene z Akropolo in njenimi najpomembnejšimi templji (Partenon, Erehtejon, tempelj Atene Nike) ter agoro kot središčem mestne oblasti, z omembo ostalih stavbarskih nalog (gledališče, odeon itd.). Ikonografski poudarek je na civilizacijskih mitih s protagonisti, kot so Atena, Tezej, Prometej itd.

Predstavitev Olimpije je osredotočena na tempeljsko okrožje z infrastrukturo za izvedbo olimpijskih iger (stadion, hipodrom itd.). Poudarek je na spomenikih, povezanih z vsegrško vlogo Olimpije in vlogo športa v grški družbi. Izpostavljene so upodobitve herojev, atletov, in športnih iger tako v kiparstvu (okras Zevsovega templja, prostostoječa plastika) kot v slikarstvu (vazno slikarstvo).

V okviru helenizma je orisan vpliv Aleksandrovih osvajanj in z njimi povezanih družbenih sprememb na umetnost. Poudarek je na arhitekturi in kiparstvu Pergamona ter na helenističnih freskah.

Z družbenega vidika je poudarek na pomenu umetnosti v oblikovanju civilizacijskih vrednot in etičnih načel grške družbe (ideja demokracije in osebne svobode, koncept heroja itd.) ter na vlogi klasične mitologije z izoblikovanjem alegoričnega jezika podob, s katerimi je mogoče izraziti temeljna človeška občutja in ideje.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Obravnavanje starogrške umetnosti poteka v najožji navezavi na snov pri predmetu zgodovina ter ob izpostavljanju pomena kulturnozgodovinskega konteksta umetniške produkcije in njenih značilnosti. Priporočena so sprotna opozorila na aktualnost antičnih umetnostnih konceptov, vsebin in oblik v poznejših obdobjih evropske umetnosti, še zlasti v sodobnem času. Predlogi tem za uporabo raznolikih aktivnih metod poučevanja in učenja: družbena vloga umetnosti v stari Grčiji, umetnost kot odraz patriarhalne družbe, grški »narobe svet« utelešen v predstavi o kraljestvu Amazonk, podobe antičnih bogov, Tezej kot mitski kralj-heroj, podoba atleta v grški umetnosti, lik Prometeja v Atenah, ikonografija Aleksandra Velikega itd.).