Zgodovina in teorija gledališča in filma

Zametke gledališča najdemo že v mitologijah in obrednih praksah prvobitnih skupnosti še pred vznikom grške dramatike. Antično gledališče se je razvilo v grški kulturi in je bilo tesno povezano z verskimi obredi, zlasti s kultom boga Dioniza. Začetki segajo v 6. stoletje pr. n. š., ko so se oblikovale prve oblike dramatike – tragedija, komedija in satirska igra. Gledališče je bilo ključni del javnega življenja in je omogočalo izražanje kolektivne identitete in refleksijo o moralnih, političnih ter filozofskih vprašanjih.

V Atenah, zibelki antične dramatike, je bil zlati vek gledališča povezan z blaginjo in razcvetom demokracije v 5. stoletju pr. n. š. Država je podpirala gledališko dejavnost, saj je financirala festivale, imenovane dionizije, na katerih so se odvijale gledališke uprizoritve. Gledališča, kot je znamenito Dionizovo gledališče v Atenah, so bila velikanska odprta prizorišča, zgrajena na pobočjih, kar je omogočalo akustično odličnost in dostopnost velikemu številu gledalcev.

Grška tragedija je obravnavala usodo in tragične junake, ki so se soočali z neizogibnimi konflikti med posameznikovimi željami in božjimi zakoni. Avtorji, kot so Ajshil, Sofoklej in Evripid, so prispevali k razvoju tragedije z raziskovanjem človekovega značaja in usode. Komedija, ki jo je mojstrsko oblikoval Aristofan, pa je pogosto prevpraševala družbene norme in politike s satiro in humorjem.

Rimsko gledališče, ki je sledilo grškemu, je prevzelo veliko značilnosti svojega predhodnika, a dodalo elemente spektakla in širše dostopnosti. Medtem ko je grško gledališče izpostavljalo filozofske in moralne teme, so rimske igre vključevale več zabave in glasbe, ob tem pa so bile še vizualno privlačne. Avtorji, kot sta Plavt in Terencij ter pred njima grški Menander, so razvijali komedijo z bolj vsakdanjimi temami in živahnim dialogom.

DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ZA TEMO: Pri temi antičnega gledališča je najprej v ospredju branje (grške) tragedije, nato (rimske) komedije ter navezava obravnavanih tem na sodobne vsebine. Pred obravnavo antičnih besedil naj učitelj naredi uvod, v katerem predstavi začetke gledališča in njihovo povezavo z obredi in religioznimi vsebinami. Dijaki naj stare ritualne prakse raziščejo in primerjajo s sodobnimi oblikami (vloga rituala, mita, strukturne značilnosti obrednih praks npr. pri poroki, pogrebu ipd.), hkrati poiščejo sodobne festivale, katerih obvezni del so gledališke prakse (od olimpijskih iger do specializiranih umetniških festivalov). Poleg branja prevodov antičnih besedil lahko dijaki izluščijo tudi sodobne poudarke z raziskovanjem sodobnih uprizarjanj antičnih besedil (npr. boj s patriarhatom, migracije pri Medeji ). Spoznajo se tudi z verzom na ravni branja ter uprizarjanja, z večno temo vojne in poraza (npr. Peržani ), z zimzelenimi ljubezenskimi ter denarnimi zapleti (npr. Dvojčka ) in na ta način usvajajo širino dramske pisave in gledališča. Vsebine je priporočljivo ponazoriti s primeri sodobnih uprizoritev antičnih besedil, ki jih skupaj v razredu poiščejo na portalu Sigledal. Pri obravnavi starorimske dramatike priporočamo branje Plavtove komedije Dvojčka . Dijaki naj komične motive iz obravnavanih besedil poiščejo v sodobnih medijih, oddajah, serijah, filmih.

Didaktična priporočila: Predlagana besedila za branje so: Ajshil: Peržani , Sofoklej: Kralj Ojdip , Evripid: Medeja , blizu sodobnemu gledališču pa je tudi branje Sofoklejeve: Antigone v stripovski priredbi. Učitelj lahko poleg spremnih besed pri izbranih besedilih uporabi tudi obstoječa pedagoška gradiva gledališč, npr. SNG Maribor za Evripidovo Medejo.

PRIPOROČENI NAČINI IZKAZOVANJA ZNANJA: Učitelj ves čas spremlja znanje in nudi kakovostne povratne informacije. Ob tem spodbuja razvoj raznolikega znanja – ne le vsebinskega, pač pa tudi procesnega in odnosnega. Med učnim procesom ugotavlja napredek dijaka, pridobiva informacije o doseganju učnih ciljev, sproti daje kakovostne povratne informacije. V naslednji fazi izpelje ocenjevanje znanja, ki naj bo izvedeno na različne načine. Tako zajame različno znanje (védenje, spretnosti, veščine) in omogoči izkazovanje znanja na vseh ravneh. Ocenjuje izdelke (pisne, praktične), ki so nastali v šoli, in izvedbo dejavnosti (govorne, umetniške, praktične, multimedijske …), na katere se je dijak pripravil samostojno. Pri obravnavi grškega antičnega gledališča se lahko preverja ali ocenjuje znanje tudi s pisanjem besedila (npr. primer obreda), idejnega zapisa uprizoritve dramskega/gledališkega dela ali določenega prizora na antično temo, refleksije oziroma dramaturške razčlembe (sodobnih uprizoritev antičnih besedil), seminarske naloge ali interpretativnega eseja.

Didaktična priporočila: Pri obravnavi starorimske dramatike priporočamo branje Plavtove komedije Dvojčka . Dijak naj komične motive iz obravnavanih besedil poišče v sodobnih medijih, oddajah, serijah, filmih.

PRIPOROČENI NAČINI IZKAZOVANJA ZNANJA: Učitelj ves čas spremlja znanje in nudi kakovostne povratne informacije. Ob tem spodbuja razvoj raznolikega znanja – ne le vsebinskega, pač pa tudi procesnega in odnosnega. Med učnim procesom ugotavlja napredek dijaka, pridobiva informacije o doseganju učnih ciljev, sproti daje kakovostne povratne informacije. V naslednji fazi izpelje ocenjevanje znanja, ki naj bo izvedeno na različne načine. Tako zajame različno znanje (védenje, spretnosti, veščine) in omogoči izkazovanje znanja na vseh ravneh. Ocenjuje izdelke (pisne, praktične), ki so nastali v šoli, in izvedbo dejavnosti (govorne, umetniške, praktične, multimedijske …), na katere se je dijak pripravil samostojno. Pri obravnavi rimskega antičnega gledališča se lahko preverja ali ocenjuje znanje tudi s pisanjem komičnega prizora ali skupinsko izvedbo izbranega komičnega prizora.